Ste se kdaj ob obisku kakšnega muzeja ali gradu mogoče vprašali, kako je živeti obkrožen s starinami? Lepo, pravi zbiratelj Marjan Martinčič iz Trbovelj. Kjerkoli se ustavi oko je nekaj zanimivega. Vedno znova razveseli kakšen zanimiv detajl, malenkost, ki je spregledana.
Radoveden, kot sem, sem bil velikokrat prisoten med rušenjem starih hiš, kjer se je (in se še) pogosto našlo kaj zanimivega.
Kateri je vaš prvi eksponat?
»Z zbiranjem sem začel nekje pri desetih letih, mogoče že prej. To je približno petinpetdeset let, s presledki (vojska ipd). Začel sem s staro medaljo in nožem mojega dedka. Radoveden, kot sem, sem bil velikokrat prisoten med rušenjem starih hiš, kjer se je (in se še) pogosto našlo kaj zanimivega. Medalje in vojaška dediščina sta me pritegnili že od samega začetka. Kasneje pa sem začel še z zbiranjem rudarskih lamp in drugih predmetov. Tudi moji sorodniki so že nekdaj imeli podobne interese. Od strica sem tako dobil staro lovsko puško našega starega ata. Med vojno, preden so ga izselili, jo je zakopal. Jaz sem jo kasneje obnovil, vendar ni več uporabna. Po vojni je bilo povsod precej orožja, ki bi ga sicer morali oddati. Enkrat je stari ata malo vadil streljanje pod kozolcem. Ko je videl, da prihaja oblast, da mu vzame puško, jo je rajši razbil. Seveda je vse to kar imam, legalizirano.
Marjan in ,,,,
Kakšnih dvajset let nazaj sem se začel zanimati tudi za srednji vek, pa sem si dal narediti oklep. Na Svibnem jih je izdeloval moj sorodnik. Najprej sem želel imeti le doprsno ploščo, kamor bi umestil prekrižane meče, on pa me je presenetil z zgornjim delom celotnega oklepa. Potem sva se zmenila, naj ga kar dokonča.«
Pa ste ga kdaj oblekli?
»O, seveda! Vendar moraš imeti spodaj ustrezna oblačila, ki te zaščitijo pred praskami ipd. Tudi obleči se ne moreš sam. Zato so vitezi imeli oprode, ki so jim vojno opravo pomagali obleči pa tudi sleči.«
Kako pa skrbite za svoje zbirke?
»Enkrat ali dvakrat na leto se eksponati čistijo in po potrebi namažejo in zaščitijo. Medalje in ure so dobro zaščitene, ker so pod steklom. Ure so predvsem srebrne in seveda na navijanje.«
Kje in kako dobite nove eksponate?
»Včasih se v kakšni zapuščini najde predmet, ki bi ga lastniki najraje zavrgli, zame pa je neprecenljiv. Veliko se dobi na sejmih, kjer se lahko predmeti kupijo, zamenjajo ali pa po naročilu v specializiranih firmah, ki se s tem ukvarjajo. Pravkar sem iz Avstrije po naročilu dobil originalno medaljo – častni znak za zasluge RK druge stopnje, ki so ga podeljevali moškim in ženskam.«
Marjan ima uradni naziv zbiratelj, za kar je potreben poseben postopek, ki pa je v današnjih časih verjetno bolj zahteven kot takrat, ko ga je pridobil Marjan. Njegove zbirke starin so bogate in nadvse zanimive. Zanimajo ga predvsem vojne trofeje. Znanje Marjan izpopolnjuje z literaturo, ki jo je včasih zelo težko dobiti. V svojem arhivu ima številne fotokopije in prepise. Veliko v tujem jeziku. Danes je literatura bolj dostopna, a bistveno dražja.
Vaš konjiček pa verjetno ni poceni?
»Medalja, ki sem jo pravkar kupil, stane recimo 95 evrov, sicer pa cena ni ista za vse. Recimo stare keramične jugoslovanske medalje. Te sem večkrat kupoval pri pokojnem Davidu Tasiću (sojenje četverici), ki je imel ogromno teh starojugoslovanskih medalj. Te so včasih dosegale ceno 300 pa tudi 450 eur. Imam tudi lepo zbirko nožev, ki jo še vedno dopolnjujem. Ogledan imam nož, ki bi ga tudi rad imel v svoji zbirki, prodaja se za tristo evrov.«
Kako si zagotovite sredstva?
»Za to imam črni fond, ki ga dopolnjujem, da si lahko kupim želeni predmet. Moji že vedo za rojstnodnevno darilo sem najbolj vesel darila v gotovini.«
Kaj pa ponaredki, ste kdaj nasedli?
»Uf, da. Na Bolhi sem videl sabljo kot nalašč zame. Slika se mi je zdela verodostojna. Potem pa … bila je prebarvana, kar seveda ni zaželeno. Tudi sicer nekateri objavijo fotografijo originala, pošljejo pa ponaredek. Zato najraje kupujem to, kar vidim, recimo na sejmu na Sabotinu. Tudi garažne razprodaje so pravo mesto za to. Cene so zadnje čase vse višje. Izpod sto evrov ne najdeš ničesar več.«
Počasi so nastajale različne zbirke?
»Ljudje mi marsikaj prinesejo kar sami in tako nastane nova zbirka. Tako imam tudi zbirko likalnikov, metuljev, starih posod, kmečkega orodja, … Moja največja ljubezen pa so še vedno vojne trofeje: orožje in oprema (čutare, značke, medalje, vojaške ploščice, vojaški dokumenti, …)«
In kako se še povezujete z zgodovino?
»Nas nekoliko dobrih prijateljev iz Strelskega društva, imamo tudi uniforme iz prve svetovne vojne. Udeležujemo se raznih prireditev, kot celjski 87. polk. Vsako leto se, recimo udeležimo spominske slovesnosti na Mrzlem vrhu pri Tolminu, kjer je prizorišče najbolj krvavih bitk v prvi svetovni vojni v Zgornjem Posočju (Soška fronta), ko so v maju 1915 bile cele generacije mož in fantov izbrisane z obličja zemlje. Na ta način počastimo spomin nanje.«
Marjanu že primanjkuje prostora, se pa vseeno ne bo zaustavil. Še veliko je želja, vendar »vsega ni mogoče imeti,« kot pravi sam.
Marjanove zbirke (samo nekatere)
