Ena od dobitnic letošnjega priznanja, Irena Senčar, je zaposlena na OŠ narodnega heroja Rajka kot učiteljica slovenskega jezika. Ljubezen do knjige skrbno prenaša na mlajše generacije in njena ustvarjalnost je pri tem neizčrpna.
»Kot prvošolka sem imela težave z branjem,« priznava nasmejana Irena. »Rada pa sem poslušala, kar so mi starejši pripovedovali in brali. Ko bi pa morala to početi sama, se je zataknilo. S pomočjo staršev sem se, kljub začetnemu odporu, naučila lepo brati. Takrat se je začelo moje pravo druženje s knjigo. Doma smo vedno radi brali in knjige že od nekdaj zavzemajo velik del našega življenjskega prostora.«
Sodobna tehnologija ima danes velik vpliv na otroke. Pravo mero je težko določiti, pri tem pa je zelo pomembna vloga staršev.
»Otroci prekmalu dobijo v roke pametni telefon. To so generacije, ki odraščajo na YouTubu, Tik Toku, v svetu dražljajev povečane resničnosti, umetne inteligence in drugih naprednih tehnologij. Glede na njihovo starost ima to velik vpliv na koncentracijo in bralno razumevanje. Pisanje in branje sta pomanjkljiva, še posebno, ker pišejo v slengu, brez ločil, velikih začetnic. Starši se ne zavedajo, kako pomembna je njihova spodbuda, predvsem da se otroci naučijo čitljivo pisati, da znajo brati in prebrano tudi razumeti. Tu pa je še vedno na prvem mestu vaja.«
Motivacija je bolj uspešna z različnimi pristopi. Vaši so nadvse zanimivi: poslikave, knjižne police in gajbe, table, kviz, videoposnetki v času korone …
»Letos sem se razveselila matične učilnice. Preuredila sem jo in zdaj je to najlepša učilnica na šoli – po mojem mnenju, seveda (smeh). Pri tem mi je pomagala hrastniška umetnica Klara Šlenc, ki je že pred tem sodelovala z našo šolo. V moji učilnici so našli svoje mesto trije knjižni velikani: Primož Trubar, Ivan Cankar in France Prešeren. A v malce drugačni vlogi, kot smo jih sicer vajeni: Trubar je knap, Cankar lutkar, Prešeren pa godbenik. Tako so nam malce bolj domači.
Naš knjižni kviz ni namenjen le poglobljenemu branju, njegov cilj je tudi, da se učenci navadijo na knjigo, jo spoznajo, si ogledajo ilustracije, spoznajo avtorje, letnico izdaje, založbo, se naučijo uporabljati kazalo. Prelistajo, poklepetajo …«
Uspešno izvajate tudi projekt medgeneracijskega branja. Skupaj z učenci obiskujete hrastniški vrtec in dom starejših, kako se na to odzovejo otroci?
»Učenci se z veseljem pripravljajo na ta srečanja in spoznavajo, kakšno je življenje od vrtca do pozne starosti. Seveda se program glede na starost razlikuje. Obisk doma starejših je res nekaj posebnega, nekaj za dušo. Srečujemo se tudi z ljudmi, ki poznajo književnost, pišejo pesmi. Radi obujajo spomine na otroštvo, vzpostavljajo se lepe in pristne vezi. Brez prepada med generacijami.«
Kaj vam je ljubše – elektronska ali običajna knjiga?
»Najraje imam knjigo v fizični obliki, ni lepšega kot vzeti jo v roke in prelistati. Če je nova, je to še poseben užitek, takrat mi prav diši. Ko grem na dopust, vzamem kakšno žepno knjigo ali si kaj zanimivega izposodim v knjigobežnici. Knjiga je povsod z menoj.«
Splošno je znano, da učenci radi poiščejo kratko vsebino knjige za domače branje ali bralno značko na spletu in jo kar prepišejo. Se vam je to že zgodilo?
»Ja, se je. Dobila sem že več enakih domačih branj. Učencem iskreno povem, kaj o tem mislim, in večinoma me razumejo. Sicer pa dobro poznam otroke in njihov besedni zaklad. Na šoli se vedno potrudimo in poiščemo knjigo, ki jih bo pritegnila. Ponudimo tudi branje na malo drugačen način, v šoli, ko sedimo v krogu, ali pa zunaj v naravi. Letos smo v devetem razredu za domače branje brali Dnevnik Ane Frank. V povezavi s tem smo si ogledali tudi dokumentarce, pričevanja, se povezali s snovjo pri zgodovini – vse z željo pritegniti, motivirati.«
Glede na to, da res veliko berete, tudi kaj napišete?
»V tretjem razredu sem bila prepričana, da bom pisateljica. Do pisanja in pisateljev gojim veliko spoštovanje. Da bi začela, bom morala še ogromno prebrati, se naučiti. Včasih napišem kakšno priložnostno pesmico, ki po mojem mnenju ni za objavo.«
Izkazali ste se že kot moderatorka …
»To je nekaj zame, za mojo dušo. Veliko sodelujem s hrastniško knjižnico in pri tem res uživam. Za vsako srečanje se dobro pripravim, se pa zgodi, da pogovor spontano skrene v nenačrtovano smer in to je dobro, ker je pristno in iskreno. Sončnica na rami je pripeljala k povabilu za moderacijo na letošnji Vilenici. Gre za mednarodni literarni festival z dolgo tradicijo, ki sedaj že tradicionalno gostuje tudi v Hrastniku. Letošnja tema je resnično aktualna, festival bo pod geslom ›Ikar 2.0‹ posvečen umetni inteligenci. Naj torej izkoristim to priliko in vse lepo povabim na pogovor s slovenskim pesnikom, piscem in kritikom Muanisom Sinanovićem. Brali in pogovarjali se bomo v ponedeljek, 2. 9., ob 19. uri, v hrastniški Kompresorski postaji. Se že veselim!«
