Kobacev britof, staro pokopališče na Golovcu, na gozdnem pobočju, v bližini cerkve Svetega Martina, stoji tu že dolgo. Na njem se znajdeš nenadoma, brez opozorila, saj oznake, da je tu pokopališče, ni. Datuma o njegovem nastanku sta dva. V registru nepremične kulturne dediščine, kamor sodi, je zapisana letnica 1875. V drugi zgodbi pa so umrle na nekdanji njivi v Goljavi pod gozdom začeli pokopavati že leta 1835.
Grob prvega župana Trbovelj
Starim, z mahom obraslim grobovom rudarjev, žrtvam rudarske nesreče leta 1862, ter italijanskim in ruskim vojnim ujetnikom iz prve svetovne vojne, delajo družbo novejši, obnovljeni nagrobniki. Svojo grobnico pa sta tu dobila zase in za svojce tudi večletni direktor Rudnika Trbovlje Rudolf Eichelter in prvi župan občine Trbovlje Franc Pust Kobac.
A če začnemo čisto od začetka; prve pokojnike so dolga leta pokopavali okrog župnijske cerkve Sveta Martina, saj so bile Trbovlje včasih redko posejane. Razvijati so se pričele šele po začetku obratovanja rudnika leta 1804. Na tem, prvem britofu ob cerkvi, so pokopavali umrle do leta 1835. Nato je prostora pričelo primanjkovati.
Prostora začelo zmanjkovati
Od kmeta Pusta, po domače Kobaca, so zato odkupili njivo v Goljavi. Novo pokopališče je 9. decembra 1835 blagoslovil braslovški dekan Jožef Batistig. Pa je tudi tu prostora kmalu zmanjkalo in od posestnika so leta 1857 kupili še preostanek njive. Z leti je tudi povečano pokopališče postalo pretesno, razlaga trboveljski kronist Tine Lenarčič, ki je zgodbo o britofu opisal v knjigi Trbovlje – podolgem in počez, zato so se odločili za novo lokacijo.
Od posestnika in gostilničarja Parašuha, po domače Čamra, so odkupili njivo na Brodeh, to je na mestu, kjer je zdaj že vrsto let urejen mestni park na Mestnem trgu. Pokopališče je na novi lokaciji začelo sprejemati umrle leta 1875. In tudi to, novo pokopališče je postalo pretesno. Zato se je takratna občinska oblast odločila, da umrle znova začno pokopavati na starem pokopališču v Goljavi. Tu so znova pokopavali v letih od 1899 pa vse do leta 1907.
Na trboveljskih britofih so pokopani tudi številni Hrastničani. Hrastnik je namreč do leta 1934 sodil pod občino Trbovlje, zato so umrle iz zgornjega dela Hrastnika deloma pokopavali v Trbovljah.
Od oblasti pozabljeni britof
Prva leta po tem, ko so opustili pokopališče v Goljavi, so tu družinske člane v grobove prej umrlih svojcev pokopavali le izjemoma. Po letu 1945 pa je obveljala prepoved nadaljnjega pokopavanja, pravi v svoji knjigi Lenarčič. Kljub temu so na nekaterih nagrobnikih zapisane tudi kasnejše letnice. “Takratna oblast je nanj pozabila, pozabila ga je zapreti. Zdaj je v mirovanju, na njem se ne pokopava več. V vmesnem času je bil to edini trboveljski britof,” pravi direktor Zasavskega muzeja Trbovlje Miran Kalšek.
Za grobove na Kobacevem britofu skrbijo svojci, ni pa v upravljanju Komunale Trbovlje, zato tam podatkov o njem nimajo. Križ na opuščenem pokopališču še stoji, obnovljen je bil leta 2012. Na vernih duš dan, to je 2. novembra, je po jutranji maši na njem bogoslužje za rajne, v diplomski nalogi pojasnjuje Darja Brežnik. A tudi začasni upravitelj župnije Svetega Martina Rok Metličar kaj več o starem trboveljskem britofu, in kdo z njim upravlja, ne ve povedati.
FOTOGALERIJA:
