To vprašanje državnega svetnika Matjaža Švagana je 14. septembra soglasno podprl Državni svet RS in predlagal Ministrstvu za zdravje ter Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije, da proučita in v roku 30 dni odgovorita, zakaj temu ni tako.
Financiranje višine zdravstvene nege, ki pripada posameznemu uporabniku v slovenskih varstveno delovnih centrih, namreč ni sistemsko urejeno. Zakon o dolgotrajni oskrbi je v pripravi že desetletje, stanje pa je vedno bolj diskriminatorno, je v obrazložitvi navedel Švagan.
So v neenakem položaju
Varovanci varstveno delovnih centrov v Sloveniji so v zelo neenakem položaju. Njihove pravice financiranja zdravstvene nege s strani Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije so odvisne od tega, v katerem zavodu v Sloveniji so uporabniki in ne od tega, kakšne so njihove dejanske potrebe.
Razlike v višini financiranja so znatne, na kar je na nedavnem sestanku z župani zasavskih občin ter zasavskimi poslanci Državnega zbora RS opozorila direktorica Varstveno delovnega centra Zagorje ob Savi Špela Režun. Problematika je v Zasavju postala aktualna, ko je tukajšnji varstveno delovni center odprl bivalno ter stanovanjsko enoto.
Nekateri dobijo tudi desetkrat več
ZZZS varovancem zasavskega centra oskrbni dan sofinancira v višini 4,7 evra, uporabnikom nekaterih drugih varstveno delovnih centrov pa tudi do desetkrat toliko. Nekateri varstveno delovni centri imajo tako v sklopu zdravstvene nege zaposlene fizioterapevte, delovne terapevte, varovance lahko vključijo v rehabilitacijske programe, zasavski varstveno delovni center pa je, da bi svojim varovancem zagotovil približno enak standard, kot ga lahko centri, ki s strani države dobijo višjo finančno podporo, primoran sredstva zbirati po svojih močeh – z lastnim delom, iskanjem sponzorjev, organizacijo dobrodelnih prireditev.
Uporabniki storitev varstveno delovnih centrov Slovenije bi morali imeti enakovreden položaj, ne glede na to, v kateri regiji je njihov center, zato je čimprejšnja priprava zakona o dolgotrajni oskrbi nujna.
