Ana: Ljudje so se več družili, med sabo so se “zastopl” in ni bilo “fovšije”

Kako je bilo pred več desetletji, danes vedo povedati tisti, ki so že v jeseni življenja. Ena takih je Ana Žavbi, Trboveljčanka, ki je bila še delovno aktivna vse do svojega, pomislite: 85. leta! Pravi, da so se ljudje pred 70 leti, ko je bilo mesto Trbovlje ustanovljeno, več družili, med sabo so se zastopl in ni bilo fovšije. Glede na to, da letos Trboveljčani praznujejo 70 let in je naša sogovornica v tistem času bila ravno polnoletna, pa v spominu kaj povezanega s samo ustanovitvijo občine nima. 

Ana, katere leta izdajajo le starostne brazde na obrazu, je bila rojena in odraščala v stanovanjski koloniji “na Njivi”, kjer je preživela vse svoje življenje. Opravljala je delo gospodinje, doma (se razume – kot mama in žena), proti plačilu pa še pri premožnih družinah. Vse do svojega 85. leta je vztrajala z delom, sicer seveda manj kot na višku svojih moči, a vendarle še. “Dobro je delati. Ne smeš se čisto zapustit in kar obmirovat,” pravi ob tem.

V zadnjih 70 letih zraslo malo morje zasebnih hiš

Z ozirom na to, da so v Aninem spominu ob omembi skupnega prostora za bivanje in življenje prva misel knapovska naselja, malce primerjave še s tega področja. Nekoč so bile možnosti, kje živiš omejene in jasne: v kateri izmed kolonij – Njiva, Terezija, Žabja vas (Žabjek), pripoveduje in doda, kako se je sčasoma zgodil preboj gradnje privatnih hiš.

To je nekaj, kar najbolj ostaja Ani v spominu – da so se začele postopoma iz naselij družine odseljevati in na neki ravni so se “odselili” tudi medsebojni topli, prijateljski odnosi, katerih rdeča nit je bila solidarnost in pomoč en drugemu.

Kdo je bil župan v njeni mladosti?

Ko se je poročila z možem Dragom leta 1957, je bil župan Trbovelj Slavko Borštnar (uradno Alojz Borštnar, op.a). Da bi se okrog funkcionarjev kaj posebej govorilo ali dogajalo, se ne spominja, bili pa so to dostopni ljudje, ki so tudi šli med ljudi in se niso kaj dosti visoko nosili, čeprav so med knapi veljali za gospodo. Ko kratek pogovor nanese na razvoj, se dotakne še poti, kako je bilo možno do česa priti. “Če si kaj nucal, pa mal pofehtal, se je že nekako dalo zrihtat, danes mora pa človek od Poncija do Pilata.” Tako je ponazorila, da se je nekoč dalo marsikaj lažje dogovoriti kot pa v današnjih časih. “Včasih marsičesa ni bilo, še posebej pa ni bilo denarja, da bi si lahko kupil, kar bi si želel ali rabil,” brska po preteklosti,” danes je pa vsega, kar hočeš, po želji.” 

Tedaj samo en zdravnik, danes jih je čuda, pa še ne prideš na vrsto!

Medtem, ko si popravi masko, ki ji je med klepetom že malce ponagajala, pove tudi, da se spominja, da je bil prvi zdravnik v Trbovljah dr. Jenšterle. “Bil je iz Rajhenburga.” (Brestanice pri Krškem, op.a)

Nadalje navaja še dr. Krambergerja. In si ne more kaj, da ne bi pokomentirala: “Včasih samo en zdravnik, pa se je vse počasi pa po vrsti nekako uredilo, danes je pa zdravstvo tako napredovalo in je dostopnejše, imaš za vsak del telesa posebej zdravnika na voljo, pa na vrsto ne prideš.”

88-letna Ana Žavbi, ki ima danes štiri vnuke in šest pravnukov, je prišla v Dom upokojencev Franca Salamona pred letom dni, po zlomu noge in poškodbah kolka. Odkar je zadnja tri leta vdova, se je končala njena 62-letna skupna pot z možem.

Vendar ji vedrega pogleda v prihodnost ne manjka. Tako razkriva njen prešeren nasmeh, ki se zrcali skozi njene oči iznad zaščitne maske.

SORODNI ČLANKI:

Zasavski poklici v desetletjih zbrani na način “od ust do ust”