V veliki količini prigod in nezgod med “novinarskim raziskovanjem” Zasavja je težko pisati le o eni temi. Pa sem jo vseeno našla. Povod za to pa – obisk in fotografiranje pustnega karnevala v Litiji. “Vse za dobro fotografijo,” pravijo. In tega se skušamo držati tudi mi. Čeprav se včasih, priznam, počutim kot kakšna paparacinja. Ampak dobra fotografija pove več kot tisoč besed, učimo tudi mi v našem Medijskem laboratoriju (KLIK).
Pa se vrnimo na mojo nedavno prigodo. Ko se je sprevod v Litiji s svojimi vozili premikal po ulici, so ob strani stali številni gledalci. Redarji in spremljevalci skupin, ki so sodelovale na karnevalu, so skrbno pazili, da ti ne bi prišli preblizu katerega od vozil in s tem povzročili kakšno neljubo nezgodo. No, fotografi moramo za dobro fotografijo bližje. In tako sem tudi sama skakala med skupinami in v rokah namesto fotoaparata vrtela kar telefon. Najbrž sem bila videti kot kakšna velika oboževalka ene od skupin. Verjetno zato, ker nisem bila z ničimer označena kot novinarka, me je tudi ena od spremljevalk vztrajno pošiljala med gledalce. A se nisem pustila motiti.
Čudni pogledi in skoraj …
In tako me je na stran poslala tudi, ko sem stala sredi ceste in fotografirala številne obiskovalce dogodka. Najprej sem ji namenila grd pogled, nato ona meni nazaj začudenega … In šele ko so me čudno gledali tudi obiskovalci, sem se le obrnila. Pred mojim nosom je stalo veliko okrašeno pustno vozilo. Le še nekaj centimetrov je manjkalo. Takrat sem še pravočasno odskočila, pomigala s trepalnicami in se priliznjeno opravičila maškaram. Kasneje pa sem se med vožnjo domov spomnila mnogih drugih prigod ob iskanju popolne fotografije.
Le kaj tako smrdi?
Ob pisanju prispevka o delovanju kamnolomov, se je pojavila potreba po naslovni fotografiji. Pa sem se ob koncu službe domov odpravile čez zasavske hribe, da bi se ustavila pri kamnolomu Retje – Plesko in naredila nekaj posnetkov. Saj se nahaja tam nekje ob cesti, sem si mislila. Pa ni bilo čisto tako. Na lokaciji sem hitro ugotovila, da sem obuta popolnoma neustrezno za hojo po potki, ki vodi do moje ciljne lokacije. In bila znova deležna čudnih pogledov vseh mimoidočih sprehajalcev. Če zdaj tole berejo, vedo zakaj. Za dobro fotografijo, seveda. V eno smer je še nekako šlo, nazaj pa zaradi zvitega gležnja bolj težko. Naj povem, da so obkladki doma vse popravili.
S svojimi “fotografskimi” odhodi na teren sem dokazala tudi, da se v Zasavju lahko izgubimo. S pomočjo aplikacije, ki vodi po najbližji poti … Ker sem poslušala glas iz telefona, nisem bila preveč pozorna na to, kje se vozim. In ko sem obstala na neki gozdni poti, nisem imela pojma, kako nazaj. S pomočjo prijaznih domačinov, sem le našla pravo pot do sončne elektrarne Prapretno in na koncu ugotovila, da je malo daljša pot kar solidna. Med vožnjo nazaj pa me je zmotil nek grozen vonj. Nič takega, če si na podeželju. Dokler se ta ni vlekel do Trbovelj in še naprej. Pa sem le pogledala k pedalom, na katere sem nanesla zajeten kupček dreka, ki sem ga pobrala na travniku okoli elektrarne. Čigavega, raje ne razmišljam. Tako me je doma čakalo nekajurno čiščenje avtomobila in čevljev. Naj povem, da to ni bil osamljen primer. Se je zgodilo že prej in tudi kasneje. Blažja različica dreka pa je bilo pogosto tudi blato.
Torej, če me kdaj v Zasavju srečate z blatom na čevljih, me lahko brez problema pocukate za rokav in vprašate: “Kaj si pa danes fotografirala?”
Sorodni članek:
Srce te boli in se ti sesuva svet, ti pa moraš profesionalno odigrati svojo vlogo
