Ne gre za daljno preteklost, le 40 let je. Ampak, ko so prvič v zgodovini Zasavja ustanovili lasten oddelek za odrasle osebe s posebnimi potrebami, kjer so imeli delavnice, počeli kaj koristnega, se urili in učili …so mnogi vihali nosove. »Le kaj nam je to potrebno. Saj za NJIH je itak vsega škoda.«
Ana Režun, gonilna sila ustanovitve samostojnega lastnega oddelka in kasneje VDC-ja: »To je en tak čustven boj, tako težko je bilo, da se ne da niti povedat niti ni za zapisat. Toliko borbe. Ampak veš, nekako si hvaležen, da si poslan za to borbo. Verjetno imamo to v karakterju, da smo trmasti in če nekaj začneš, moraš speljati do konca.«
Prevečkrat jih je družba rinila na stran. Si je danes težko predstavljati …
S solzami v očeh se Ani Režun spominja, kako težka so bila prva leta. Kako jih je družba prevečkrat rinila na stran. Najraje bi imeli, da bi vse kar je drugačnega nekam zaprli in jih skrili, podoživlja. Ko le pride spet do sape, nadaljuje. Otroci, ki so sprva hodili na OŠ Slavka Gruma so se starali in niso bili več primerni za osnovno šolo. Zato je takratni ravnatelj Tine Kralj ustanovil ločeni oddelek. S prvima zaposlenima Franjom Bizjakom in Milanom Bedračem so začeli z delom v Proletarcu. »Ko smo dobili svojo hišo, svoj prostor, smo začeli z delavnicami. Otroke smo morali iskati, dobesedno smo hodili trkat na vrata, da bi starši otroke pustili k nam. Veste, takrat ni bilo kot danes. Če je bil otrok drugačen, so ga pač postavili nekam na stran in je bil le nebodigatreba. Največkrat sam, skrit pred družbo,« se kot bi bilo včeraj spominja Režunova, ki je leto kasneje kot defektologinja prišla v novoustanovljeni oddelek.
Režunovi tesno povezani z VDC-jem pred 40 leti in tudi še danes
Obe Režunovi dami smo ob praznovanju 40 letnice obstoja VDC Zasavje povabili na pogovor in še preden smo dobro pričele z vsebino, sta obe odločno hiteli naštevati vse srčne sodelavce VDC-ja, brez katerih noben projekt ne bi bil izveden in ustanove sploh ne bi bilo. A teh je preveč, da bi vse navedli. Zaradi vsakega od njih je danes svet lepši in boljši.
Da je sploh do – najprej oddelka, potem pa ustanovitve lastne organizacije prišlo – je bilo na pobudo staršev, ki so se aktivno vključili tudi v formalizacijo te zgodbe. In tako je v Rusovi hiši januarja 1984, na dan, ko je zapadla neverjetna količina snega, nastal predhodnik VDC-ja. 21 uporabnikov in trije zaposleni.
| Zanimivo je, kako je cela Režunova družina zadolžena za to, da so v Zagorju in tudi v Zasavju vsi – pa naj bodo še tako drugačni – dobili svoje mesto pod soncem. Ana Režun sicer defektologinja po izobrazbi je bila tista, ki je vztrajala, da se ustanovi lasten oddelek za odrasle, njen bivši mož, takrat župan Zagorja Janez Režun pa je bil prvi v Sloveniji, ki je podpisal takšen odlok, s katerim so v Zagorju ustanovili samostojen oddelek. Njuna hči Špela Režun je danes direktorica VDC Zasavje in se z vsemi štirimi vsakodnevno bori za pravice najbolj ranljivih posameznikov. |
Začelo se je na mrzel januarski dan …
Prva hiša, ki jo so jo kupile skupaj vse tri občine, je bila stara stavba. A bila je njihova. V Zagorju so tudi malce drugačni dobili svoje mesto, učili so se ročnih spretnosti, imeli so svoj prostor za druženje. »Veseli smo bili, ker nas je končno nekdo uslišal. Čeprav je bila hiša dotrajana, smo končno imeli možnost, da si uredimo po svoje,« opisuje Ana, ki se še v živo spomni, kako sta ponoči z možem tudi dvakrat, trikrat šla naložit drva, da se je do jutra iz -10 segrelo vsaj na -4 stopinje.
Pa se je le obrnilo na boljše. Dobili so sredstva za obnovo, država je ustanovila Varstveno delovne centre in imeli so urejeno financiranje. Hiša je postajala premajhna, programi so bili vse boljši in potrebovali so nove prostore. 13 let sta skupaj z županom hodila od enega ministrstva do drugega, ponosno pove Režunova, kako je Matjaž Švagan od samega začetka in še danes podpiral njihova udejstvovanja.
Od prvih dni do vseh selitev in dozidav pa so pomembno razvijali tudi vsebino. Anica, ki je skoraj 30 let vodila VDC, je bila ves čas prisotna pri pisanju vsebinskih programov, saj je bilo velike premike mogoče doseči le s kombinacijo kvalitetnega prostora, v katerem se izvaja dobra vsebina.
Če je bil sprva v Zagorju oddelek, ki je bil namenjen bolj usmerjenemu preživljanju časa, je po vseh letih danes postala institucija, ki izobražuje, uči, prostor kjer se dela, krepi telo, uresničuje posameznikove potrebe in še toliko drugega, da si je skoraj težko predstavljati. To je stična točka, ki je drugačno naredila lepše in boljše in postavila ob enakovreden bok vsemu kar obstaja.
Že kot majhna deklica se je vsak dan igrala z uporabniki, jim pomagala zlagati varovalke in šteti bombice za črnila
Zadnjih 10 let zagorski Varstveno delovni center deluje pod taktirko Špele Režun. Tiste Špele, ki se je že kot majhna deklica družila z uporabniki, se v mamini službi igrala skrivalnice in z njenimi »učenci« počela razne neumnosti. »Sem prišla k mami in sem delala naloge. Zraven pa so bombice šteli za varovalke od Eti-ja. Smo potem še me to domov nesle in jih celo popoldne zlagale, da bi čim več naredili in čim večjo nagrado za uporabnike dobili.«
Ampak odločitev, da iz gospodarskih voda, nastopi javno službo in še to, da stopi nekako v mamine čevlje – je bila zelo težka. Skrbelo jo je, da bo težko kaj spremenila da jo bodo preveč povezovali z mamo …zato je svojo prijavo oddala na zadnji dan in kot edina prijavljena bila tudi potrjena. Danes si ne predstavlja, da bi se takrat odločila drugače.
Mati Ana in hčerka Špela sta zelo jasno postavili ločnico med domačin in zasebnim. Ko je Špela prevzela, se je Ana umaknila. Ne svetuje, ne komentira in nasploh se ne vtika v njeno delo. »Ona je ona, jaz sem bila jaz,« pove Ana, ki današnje bitke spremlja le od daleč.
Špela Režun: “Mene najbolj podre, ko nekaj delaš in vidiš, da nima smisla.”
Prvo bivalna enota je bila urejena še za čas Ani, vzpostavila pa jo je Špela – to je bil tudi njen prvi večji projekt. Kar 5 let je bilo stanovanje opremljeno in pripravljeno, da so se le dokopali do dovoljenja. Špela je naknadno svoje izobraževanje izpopolnila še v socialni smeri, začeli je razvijati dodatne bivalne kapacitete – od prostorov v VDC-ju, do hiše na Trboveljski, velika pridobitev pa je tudi stanovanje v zagorski novogradnji, kamor so se prav v teh dneh vselile štiri uporabnice.
»Moja želja za vso to aktivno populacijo je, da ne gre za institucionalno varstvo in da se jim ves denar vzame ter, da občine doplačujejo storitev. Bistveno je, da oni dobijo, tako kot je v severnih državah, ustrezno stanovanje, ki si ga lahko najamejo, plačajo iz svojih prihodkov in dobijo podpore le toliko kot jo potrebujejo.« (Špela Režun)
Že leta opozarja na problematično zakonodajo, ki preživlja institucije, pozablja pa na posameznikove potrebe
Med vsemi aktivnostmi pa Špela ves čas opozarja na krovni problem naše ureditve. »Ker je toliko različnih zakonov, so med sabo nezdružljivi in uporaba ene pravice izključuje koriščenje druge.« Na to opozarja že vrsto let. »Vse bi morali spraviti na isti imenovalec.«
Špela je več kot očitno borka za pravice tistih, ki sami ne zmorejo. Za njihove želje – in to tiste, ki jih sami izrazijo. Ves čas poudarja, da je potrebno prisluhniti uporabniku.
Velika pridobitev zadnjih 5 let je tudi enota v Litiji, ki je tako kot v Zagorju nastala zaradi želje svojcev. Nov veter, v zadnjem desetletju je prinesel celo vrsto razpisov, preko katerih so dopolnili dejavnosti, povečali kapacitete, dokupili opremo, organizirali dogodke. Zadnje bitke Špele gredo v smeri bolj pravičnega financiranja, kjer ne bi plačevali za delo ustanovam kar na splošno, temveč da bi finance razporedili na uporabnike, ki bi koristili storitve, ki jih potrebujejo in želijo.
Mati in hči sta se zaradi našega pogovora po dolgem času srečali v pisarni VDC-ja, saj na prireditve in dogodke sicer še vedno prihaja upokojena prva direktorica, v pisarne pa ne zahaja. Po velikem dogodku, ki ga je ob 40 letnici delovanja praznoval VDC Zasavje, Ani pove: »Z rahlo bolečino spremljam vse skupaj, saj stvari, ki bi morale biti že zdavnaj urejene, ko sem se še jaz pred 30 leti borila za njih, še vedno niso na mestu. Je pa vseeno treba priznati, da se je v naši državi veliko naredilo in marsikaj spremenilo.« In »vedno bo prostor za izboljšave,« še optimistično zaključi Špela, ki je delo v VDC-ju nastopila kot poslanstvo in ne kot službo.
Prvič v zgodovini imajo svoj glas tudi uporabniki VDC, ki si najbolj želijo …
