27. 08. 2026

Že od malih nog je bil globoko vpet v utrip domačega kraja, se spominja Kisovčan Viktor Prašnikar. Kot igralec v gledališki skupini in predsednik titove mladine je veliko svojega časa namenil lokalni skupnosti. “Vedno se je kaj našlo za organizirati, pomagati.” Ko ga med pogovorom spomini odnesejo v tiste čase, pridejo na dan marsikatere anekdote. Zaupal nam je eno o sankanju. “Bili smo v partiji tukaj in smo rekli, se gremo sankat. Ker smo bili pred kulturnim domom, so mene hitro ustavili, da ne morem, ker imam sestanek. Jaz sem šel na sestanek, ostali so se šli pa sankat.”

Kasneje ga je pot odraščanja ponesla v Ljubljano, kjer je študiral. Časa za druge dejavnosti je bilo vse manj. Nato je prišla še družina in takrat se je odločil, da se bo posvetil sinovoma. Potem pa se je pisalo leto 2009. Otroci so bili že samostojni, časa je imel Prašnikar vse več. “Pa sem dobil telefonski klic. Me je prijatelj vprašal, ali bi prišel v kulturno društvo in naslednje leto prevzel mesto predsednika,” je povedal. Potem pa mu je, še preden je sam prišel do besede, izrekel nekaj, kar je popolnoma spremenilo njegovo razmišljanje. “Pa ne mi rečt takoj ne, je rekel. In s tem je zmagal.” Prašnikar je tako res razmislil in za mnenje vprašal še družinske člane. “Otroka sta bila takoj za. Saj sta bila člana glasbene skupine in so potrebovali podporo za ustanovitev banda in prostore za vaje.”

Predsednik zaradi prave izbire besed?

Tako je danes že 16 let predsednik kisovškega kulturnega društva, ki se ves čas razvija in raste. Ob prevzemu funkcije so mu člani predlagali, da bi ustanovil dramsko sekcijo. A zanjo, pravi, ni bilo pravega interesa. Zato se je odločil, da bo v kraj pripeljal druge. “Takrat sem si želel Kisovčanom dati več gledališča kot le eno domačo predstavo.” Na odre kulturnega doma je začel vabiti druge dramske skupine in že v sezoni 2010/11 so gostili pet predstav. Obisk pri prvi je bil dober, potem pa malo manj. A ni obupal.

V naslednjih sezonah je tako za ljubitelje gledališča pripravil abonmaje. “Gledalcev je bilo vse več. Zato smo ponujali tudi več predstav. Tudi šest ali sedem na leto.” Gostje so začeli prihajati tudi iz bolj oddaljenih krajev. “To pa zato, ker imamo tu tako dober izbor predstav. Vsaj tako mi pravijo,” je povedal Prašnikar. Tako je poleg lokalnih dramskih skupin, katere pravi, da bo vedno podpiral, vabil tudi vse bolj znana gledališča. Za prelomnico pa so poskrbeli člani ljubljanskega lutkovnega gledališča s svojim delom Vihar v glavi. “To je bila pa takšna predstava, da dol padeš. Dijaki so igrali sebe in svoje starše. In ko je bilo konec in sem pogledal okoli sebe, so bili vsi solzni. Res vrhunsko.”

Komedija

Po koronskem premoru je imelo društvo lani že 150 abonentov. Predsednik uspeh pripisuje komedijam. “Brez komedije ne gre.” Tako tudi letos pripravlja sedem predstav, ki bodo poskrbele za pravo mero smeha. In druženja. “Ljudje smo družbena bitja. Pred dvorano imamo avlo, v kateri se pred predstavo zberemo in poklepetamo.” Z največjim veseljem pa obiskovalce opazuje ko zapuščajo dom kulture. “Kako lepo jih je videti. Vse te nasmejane obraze, ki komentirajo vrhunce predstav. To videti je neprecenljivo. Naša publika je res dobra. Nastopajoči jih vedno pohvalijo, saj se zato pri nas tudi sami dobro počutijo.” Kot je pojasnil, je v Kisovcu nekaj takšnih, ki si upajo iz vsega srca na glas zasmejati. “In nato se na glas smeji cela dvorana.”

Ker predsedniku in članom Kulturnega društva Svoboda Kisovec druženje veliko pomeni, imajo za ta namen urejene prostore. Vsako popoldne se lahko srečajo v sobi s televizorjem, družabnimi igrami in tudi hladilnikom.

Danes ima kisovško kulturno društvo kar pet sekcij. Poleg gledališke še likovno, fotografsko, lutkovno, ročna dela in z letošnjim letom še špaske. Vse uspešne. Z lutkovnimi predstavami gostujejo tudi v tujini. V svojih prostorih ves čas razstavljajo čudovita dela likovnikov, fotografov in ročna dela članov in članic. Špaski pa so se “rodili” letos ob prvem dogodku za mlade, ki so ga organizirali na pustni torek. Po tistem so za različne generacije organizirali še druge dogodke, športne igrice, med temi pa tudi zelo odmeven zabaven kviz “Lepo je biti Kisovčan”.

Prostor za glasbo

Pa se vrnimo nazaj na začetke Prašnikarjevega predsedovanja. Da bi podprl glasbenike in uredil kakšen prostor za vaje, je bila prva misel njegovih sinov. Od trenutka, ko sta s prijatelji sama začela urejati primerne prostore za začetke svoje glasbene skupine – Koala Voice, pa do danes se je zgodilo že marsikaj. Njihov band je zdaj v Zasavju in širše že dobro znan. V društvu pa se razvijajo novi glasbeniki. “Pomembno je, da imajo lahko vsi mladi, ki začenjajo s svojo glasbeno potjo, na voljo brezplačne prostore za vaje in shranjevanje opreme. Drugje morajo plačevati najemnine. Pri nas tega ne bo.”

Prašnikar se še ne namerava umiriti. “Pred volitvami za predsedniški mandat vedno rečem članom, da grem v volilno boj. Jaz bi bil rad še predsednik.” Razlog, da mu je funkcija tako prirasla k srcu, pripisuje veliki podpori tako članov, kot tudi družine, prijateljev, okolice. “Res je lepo delati v takšnem društvu.” Prašnikar si želi še naprej delati tako, da bo članom nudil podporo pri vseh aktivnostih, ki jih pripravljajo. Ob tem si želi čim več dobrega in kvalitetnega druženja.