Se mi zdi, da bi bilo prav zanimivo narisati zemljevid vseh krajev, kjer je že stal avtomobil z napisom ZON.si. Pa ne zaradi parkiranja, ampak zaradi pisanja člankov. Na primer na avtobusni postaji, kjer ljudje sicer čakajo na prevoz – jaz pa na zapis zadnjega stavka in tipko objavi. Pa da ne omenim makadamske prostore ob zasavskih cestah, kjer v resnici signal sploh ni samoumeven. Pa na parkirišču pri železniški postaji, kjer sem že skrbno sestavljala novico in ob tem pazila, da ni zamujala kot običajno vlak. V uredništvu je red in novice morajo pravočasno v svet.
Tipkanje na kolenih, vtičnice pa nikjer
In da avtomobil ni dovolj, se je že zgodilo, da je železniška postaja med družinskim izletom postala začasna redakcija. Vlak je zaradi izrednega dogodka res veliko zamujal. Da ne bi zmotilo mojega “idealnega” preživljanja časa z družino, sem dogodek kar malo preslišala. “Pa daj no mami,” me je okarala najmlajša, “to pa res moraš objaviti. Ljudje morajo vedeti, da vlaka še ne bo kmalu – da ne čakajo brez veze”. In če tako pravi 9-letnica, potem se potrudiš, da to sporočiš Zasavju.
In kot da me še ni izučilo, je imel takrat telefon (kot že mnogokrat prej) znova pod 20 odstotkov baterije. Računalnika seveda nisem imela, a danes lahko to uredimo preko telefona. Če ima seveda dovolj baterije, je to bistveno lažje. A nič ne de. V ženski torbici se po navadi marsikaj najde. Tudi kakšen polnilec. A glej ga zlomka. V čakalnici na postaji v Kresnicah ni vtičnic!
Novica je vseeno ugledala luč sveta, le da s pomočjo šefice na drugem koncu Zasavja.
Objavljeno z roba signala (ali živcev)
Pa pojdimo naprej. Še en primer, ki mi je ostal v spominu, je bilo pisanje na “haubi” avtomobila – prav tako med čakanjem na prihod vlaka. Če pride do izrednega dogodka, ga je pač treba hitro objaviti. Bilo je sredi poletja, jaz pa sredi parkirišča brez sence. V avtomobilu res ni bilo za čakati in ko sem izstopila, sem prejela klic. “Nekaj se je zgodilo, hitro preveri in objavi,” se je glasilo sporočilo. Pa sem iz avta potegnila računalnik, ga obrnila stran od sonca in začela pisati.
Potem spet drugič sem se lotila pisanja kar med dogodkom. Zunaj, na prizorišču. Priklopljena na mobilno dostopno točko za deljenje podatkov iz telefona sem ustvarjala novico, ko me tipka “shrani” ni želela ubogati. Kaj res? Utripala je baterija računalnika, telefon pa brez signala (spet). Z računalnikom v eni roki in telefonom v drugi nisem vedela, kaj naj poiščem najprej – vtičnico ali signal. Našla sem signal in novico uspela objaviti minuto preden je računalnik ugasnil. Za trenutek sem si oddahnila, a se je kmalu v misli prikradlo vprašanje: “kaj pa, če se zdaj zgodi še kaj, kar bo potrebno objaviti …”
In potem se vprašaš, zakaj sploh vse to. Zakaj tipkanje na kolenih, lovljenje zadnjih odstotkov baterije in iskanje signala tam, kjer ga skoraj ni. Zakaj članki, ki nastajajo na parkiriščih, postajah, ob cestah in vmes med vsem ostalim življenjem. Odgovor je pravzaprav preprost. Ker nekje nekdo čaka na informacijo. Ker je včasih res pomembno vedeti, da vlaka še ne bo. Ker je prav, da zgodba pride do ljudi takrat, ko se zgodi. In če kdaj vidite avto ob cesti in nekoga, ki z resnim obrazom tipka po telefonu – obstaja kar velika verjetnost, da nastaja novica. Z roba signala. In včasih tudi z roba živcev.
