V uredništvu smo v zadnjih mesecih urejali pravi Medijski laboratorij (SKOK do spletne strani). In če se trenutno sprašujete, kaj ima to s cestami, bom pojasnila.
Zastoj v Zasavju – kriva
Medijski laboratorij seveda potrebuje tudi novo pohištvo. Mizo, stole in kakšne predalnike za dokumente, pripomočke in navodila za cel kup aktivnosti, ki so se in se še bodo v prostoru dogajale. Pa smo ugotovili, da je predalov premalo in zato grem jaz v “šoping”. Kdo bi si mislil, da so trije predalniki lahko tako težki.
Že na prvih ovinkih se mi je pohištvo začelo “guncati” po prtljažniku, da mi je dobesedno zanašalo zadnji konec vozila. Pa sem ugotovila, da bo potrebno bolj počasi – vožnjo prilagoditi razmeram, pravijo. In že v prvih minutah se je za mano nabrala kolona vozil. Voznik za mano, če sem iskrena, se mi je dobesedno prilepil na rit. In vmes še malo “poblendal”. Ali pa je zapeljal v luknjo in se mi je tako samo zdelo. Kdo ve?
Pogledam na števec … peljem se …
Le še hupanje se je manjkalo tisto jutro. Pa sem pogledala na števec in glej ga zlomka. Sploh nisem vozila prepočasi! V resnici celo prehitro. In preden bi kdo začel razmišljati o kakšni kazni, naj povem, da samo 3 kilometre na uro. Ampak vseeno – v resnici sem vozila po omejitvah. Za mano pa cel kup nestrpnih voznikov. No ja, lahko da je bil nestrpen le tisti za mano. Mogoče se mu je pa res kam mudilo. Moji živci so bili po nekaj kilometrih že čisto “nakravžljani”. In ravno, ko sem razmišljala – bi kar ustavila in se skregala z vsemi, ki so vozili za menoj, ali pritisnila na gas in bi mi bilo pač vseeno, če se predalniki raztreščijo po avtomobilu, se je na križišču za Trbovlje odlepil z mojega zadka.
O podobnem dogodku na cesti smo pisali maja lani, ko smo bralce vprašali, kaj jih najbolj moti. Največ jih je odgovorilo “vožnja čisto za ritjo”. Ostali odgovori so razvidni na povezavi do prispevka: Kaj vas pri zasavskih voznikih najbolj “razpali”?
“Vprašajte se po krivdi voznikov”
Izkušnja pa me je spomnila še na en dogodek. Ta sicer ni bil izreden, dogaja se vsako leto tak čas. Sneg. Še ne en mesec nazaj je pobelil hribe, doline in seveda ceste. Že zjutraj so mi različni sogovorniki podajali informacije o aktivnostih zimskih služb, ki skrbijo za čiščenje državnih in lokalnih cest. Ti so po več ur vozili iz enega konca občin na drugega in vedno znova se je sneg oprijemal cestišč. In tudi takrat je pogovor nanesel na voznike. Pogosto so zaradi neprilagojene vožnje ali neuporabe zimske opreme prav ti krivi za zdrse s ceste in zastoje.
Je treba vožnjo pač prilagoditi razmeram – tako kot v primeru težkega premikajočega se tovora v prtljažniku. Da ne omenim vse komentarje in objave na družabnih omrežjih, ki smo jih brali še nekaj dni po sneženju. Kako so vsega krivi plugi, pa občine, pa … Vsi, samo vozniki ne. Saj ne rečem, da so bila vozišča očiščeno idealno, a vožnja po takšnih cestah pač ne more biti enaka tisti po čistih. Medtem pa mogoče na cestah ne bi bila odveč strpnost. Če še vemo, kaj ta beseda pomeni.
Pomemben dodatek avtorice: Naj poudarim, da se na cesti tudi meni zgodi kakšen kiks. Moja vožnja je sicer z leti vse bolj počasna, a daleč od idealne. In če se srečamo na cesti, si “blendajmo” in hupajmo v pozdrav in ne v nestrpna opozorila. Kdo ve, v kakšni situaciji je voznik pred nami.
