Kakorkoli – z Lovrotom sva že, ko tole prebirate, cel teden tu. Avion z Brnika v Istambul in od tam v Aleksandrijo. Dvakrat po dve uri ugodnega letenja s kratko pavzo. Šala mala – hitro in ugodno z lahkoto odklonim tisto svinjarijo, ki jo ponujajo namesto hrane. Grozno in vsakič slabše. Če kaj ne maram, je pa ta futr, ki ti ga tako osladno ponujajo med leti.
Seveda ni šlo brez problemov, za katere pa sem popolnoma sam kriv. Na slovenskem letališču smo kar lepo zastavili, pivo in viski sta bila glavni vzrok težav. Ko sem stopil na avion, se je vse skupaj samo še stopnjevalo. Taktika odhodov na WC se je izjalovila. Ko je bila sila najhujša, smo se ravno pripravljali na vzlet in stevard ni hotel razumeti mojih težav. Ker druge izbire ni bilo, sem kar vstal in zahteval, da mi odprejo vrata WC-ja. In uspelo mi je. Seveda z nekaj grdimi pogledi in kakšno turško kletvico verjetno.
Vrstni red dogodkov je (mogoče) malo pomešan
Takole približno se je odvijalo tokratno potovanje. Vrstni red dogodkov bo malo pomešan. Opojne substance, ki jih vljudnostno ne smeš odkloniti, naredijo svoje. Naša domača razkužila v kombinaciji z njihovim hašišem niso igrača. Prve tri dni smo preživeli pri Beduinih globoko v Sahari. Zanimiva izkušnja. Čez dan dokaj toplo, zvečer pa me je prezeblo. Tudi drugi so imeli podobno izkušnjo. Spali smo sredi ničesar oziroma v improviziranem taboru, ki so ga postavili domačini iz vej, platna, tepihov in ostalih pripomočkov. Seveda so nam obroke pripravljali oni. Jedli smo pač tisto, kar se tu pri njih je. Za fruštek sadje, zelenjavo, sir in nekakšne vegi omake, za kosilo in večerjo pa vse, kar je ostalo od zjutraj. No, zvečer je bilo na mizi tudi nekaj kuretne, ki pa je hitro pošla.
Po večerji pa etno večer ob tabornem ognju z glasbo in plesom po domačih notah in običajih.
Mistično, romantično in (odvisno od zaužite količine dimov) tudi fantastično. Tisoče zvezd na nebu je še dodatno polepšalo ambient, če so bile vse prave, pa ne bi trdil. Skratka, prijazni domačini so se res potrudili in nam podarili kup lepih in nepozabnih dogodkov.
Tako izjemno, da je kar malo kičasto
Divjanje z džipi po peščinah je jemalo dih, prav tako tudi sončni vzhodi in zahodi. Bi rekel – kar malo kičasto. Na drugi strani pa so bila zanimiva predvsem jutra. Ko smo vsak na svojem koncu iskali malo intimnosti, da bi opravili potrebo. A WC v puščavi nima zidov, strehe in tudi vrat seveda ne. “Vidim te, vidim te, ahahahaha,” smo se drli. Moški smo to lažje sprejeli, ženske pa malo manj. Gospodična, ki je potovala z nami, je izjavila, da je tak način eno navadno sranje. Pa še prav je imela.
Iz puščave pa v zmešnjavo in kaos Kaira
Mošeje, minareti, svinge, muzeji, kaos in umazanija so zaznamovali tri dni v 25-miljonskem mestu Kairo. Vožnja brez pravil, hupanje, da kar boli, in adrenalinsko prečkanje ceste zaznamujejo vsakdanjik tega mesta. Umazanija in revščina pa še dodatno dajeta pečat vsemu.
Kaj naj napišem. Verjetno ste med branjem zaznali, da od navdušenja nisem padal v nezavest. Je pa kaj za videti – priporočam predvsem tistim, ki jih zanima zgodovina, zelenjava, vera in brezalkoholni napitki, ker piva skoraj nikjer ni.
Če bo šefica še zainteresirana za objavo, pa se s tokratnega potovanja še oglasim. Še je materiala, ravnokar smo prišli v Asuan … Po 22 urah vožnje z avtobusom, ki je bil bolj premični svinjak kot prevozno sredstvo za ljudi.
