Niti ne vem kje, ampak nekje, na nekem plakatu sem videl tisto skalo v morju na njej pa par borovcev. Čudovita slika, ki se mi je vtisnila v spomin. Na hitro sem mislil, da gre za jadransko morje. Enkrat bom tu, sem si rekel, in, čeprav to niti slučajno ni bila Dalmacija, sem tam kmalu res bil.
Brez Lovrota ni zgodbe
Halong Bay, to je to. Kičasto lep zaliv s tistimi v nebo štrlečimi otoki me je prevzel in tu se zgodba o Vietnamu začne. Glavni igralec pa, poleg mene seveda, Lovro Lezič – Drobtinca, brez njega ni zgodbe. Človek mnogih talentov, multipraktik na vseh področjih, v kuhinji, za šankom, na odru s trobento, kitaro ali kar tako za štos. Zabavljač, filmski igralec (glavna vloga v filmu Orkester).
Jaz njega iz porodnišnice, on mene …
Skratka kamor ga postaviš, mu leži – večkrat tudi obleži. Ko se je rodil, pred štiridesetimi leti, njegovi stari niso imeli avtomobila in sem ga iz trboveljske porodnišnice jaz pripeljal domov v Zagorje. Potem se najine poti križale in križale, da sva jih včasih komaj prehodila. Bila sva soseda, zato sva cilj velikokrat skupaj iskala, malo levo, malo desno in preden se je zdanilo sva bila doma.
Ena kitica iz pesmi Božična, ki prav tako govori o najinih podvigih, gre takole;
Nad Kumom se zbirajo oblaki,
na nebu le dve glasni sraki,
v Pubu ni ljudi in ne prometa,
jaz in Lovro pa na smrt zadeta.
Lovro je sedaj ” štajgar” na komunali, in pravi, da mi bo enkrat vrnil uslugo, ko sem ga pripeljal iz porodnišnice. Če sem mu jaz organiziral prvi prevoz v življenju mi bo on zadnjega. S črnim kombijem pravi, da bo prišel. Le kdo ve, kam me misli peljati.
V šoli smo se učili … uvod, jedro in zaključek. Tole je bil malo daljši uvod, sedaj pa jedro in pikantne podrobnosti.
Zakaj Vietnam sem že napisal, odločitev o potovanju pa sledi. Lovro je bil na trekingu v Španiji, navdušen je bil nad vsem, predvsem pa nad vodičko skupine, ki pa naj bi bila tudi vodička oktobrske skupine potnikov za Vietnam. Zato sva se na to pot tudi podala. Vsaj jaz sem tako mislil, dokler me ni Lovro spomnil.
Malo me je popravil in me spomnil, kaj je bilo tisto, ki je še najbolj pomagalo k odločitvi, da nekam greva. Lani poleti sva šla za par dni v Vrsar plavat. Lovro je takoj zaplaval, predvsem hrbtno, kar štiri dni je trajalo. Že po prvem dnevu sem ugotovil, da mu bom težko pariral. Lahko bi rekel, da je imel dneve odprtih vrat, zadovoljni so bili vsi, predvsem natakarji po vrsarskih lokalih. Ko je ugotovil, da je tovrstno plavanje drag šport in naredil inventuro je spoznal, da se za ta denar lahko plava kje drugje, na bolj zanimiv način.
Sem razčistil, kaj bi s preostankom življenja
No, baje je to najbolj pripomoglo k odločitvi za potovanje. Jaz, ki sem s preostankom življenja razčistil, kaj bi rad, sem se z lahkoto, brez razmisleka odločil za to dolgo pot. Kar bo pa bo, vseeno mi je, jaz sem svoje skoraj pokuril. Sicer pa je povprečna življenjska doba moškega v Sloveniji 78 let, veliko manevrskega prostora nimam, zame ni več … bom jutri, bom drugič, bom drugo leto. Danes ali nikoli, to je sedaj moj moto.
Heroj, ki ni prišel dlje od Hrastnika na vzhodu in Litije na zahodu, je kar naenkrat odvrgel vse zavore in se podal v svet.
Seveda so vsi vedeli, da grem, obveščanje ljudi o moji odločitvi, da grem v Vietnam je bilo kar malo na meji okusnega. Še prodajalko v trgovini sem moril, dajte mi deset dkg pariške, vmes pa, veste jaz grem v Vietnam, kot, da jo kaj briga. Lepoooo, jaz sem bila že dvakrat je rekla in od takrat naprej sem se malo ohladil. Nisem edini, ki kam grem, ljudje potujejo, samo, da ne nakladajo tako kot jaz. Ampak sem pa zato navdušen in ne jamram nad ničemer, zadovoljen tudi, če je treba v spalnico skozi štalo mimo krav. Tudi o tem bom kaj napisal, to je bilo v Indiji, Zdaj je na vrsti še Vietnam.
Na dolg polet sem se nekako pripravil. Najprej s kombijem v Benetke, to bo šlo, potem iz Benetk polet v Istanbul, tudi to bom stisnil, nato pa še deset ur do Saigona v Vietnamu in od tu še dve uri do Hanoja na severu. Ko vse to predelam pa šok. Iz Benetk gremo v Pariz, se pravi dobro uro v nasprotno smer od tam pa okoli riti v žep v Vietnam. Na dvanajst ur leta v kosu se pa nisem pripravil. Še Lovro je bil v šoku, pa ne zaradi dolgega leta, ampak mojega traumiranja. To je sedaj moj drugi blog o Vietnamu, pa o potovanju sploh še nisem nič napisal. Bom, naslednji teden boste izvedeli kakšen okus imajo podgane z roštilja in kaj vse se je dogajalo v eni čudoviti vasici na severu Vietnama. Teklo je v potokih. Kaj, pa izveste na ZON-u v rubriki Hrabri mišek naslednji teden.
