Pred 35 leti so ji, zelo kmalu po porodu, zdravniki napovedali, da otrok ne bo preživel. Vseeno starša nikoli nista obupala in sta z vso energijo, ki sta jo premogla, dečka spodbujala. Po približno letu dni so zdravniki predlagali, da če mu uspe dihati brez kisika, naredijo nove preglede in spremenijo način obravnave. »Ko smo prišli na pregled, je zdravnik rekel: Zgodil se je čudež.« In ja, to je bil res čudež. Danes 35-letni Gregor je dihal brez kisika in razvojno napredoval.
Starša navdušena nad optimistično napovedjo pa je vnovič potrla novica o otekanju glave in potrebna je bila nujna operacija. Pa je tudi to preživel in je družina nadaljevala svojo pot. »Joj, koliko enih stvari je bilo,« pravi Slavi, ki je pri vseh operacijah in težavah na mnoge v vseh teh letih že skoraj pozabila. Se dosti raje spomni na vse lepe trenutke, ki so jih preživeli in na to, kako lepo jim je danes.
Oba starša – Slavi in Sandi sta se odločila, da bosta na življenje gledala pozitivno in slabo pustila na strani. Prav zato so danes družina, ki uživa v družbi drug drugega in njihovo prijetno energijo občutiš na vsakem koraku. Pa čeprav so tudi danes pogosto soočeni z težavami, veliko je bolezni in zapletov, a nikoli ne obupajo.
Ko se je že zdelo, da je najhuje mimo …
In, ko je že kazalo, da so najhujše prestali, je eden od zdravnikov fantu odstranil eno od cevk, ki jo je imel po operaciji, pa mu je začela iztekati možganska tekočina in so se pod nujno vrnili v Ljubljano, kjer je bila potrebna še dodatna operacija. Takrat bi lahko zanj bilo znova usodno.
Vsak dogodek je bil naporen, težek, ampak življenja brez Gregorja si danes nikakor ne predstavljajo. »Toliko kot nam je on dal …,« čustveno pripoveduje o sinu Hrastničanka, ki nikoli ni obupala nad njim, zato danes ponosno pove, kako odličen fant je. »Kako zanimivo je, da se on danes pri 35-letih obnaša kot najstnik. Vse se odvija zamikom, ampak vsak dan znova se nekaj novega nauči in napreduje.« Gregor spremlja šport in politiko, obožuje geografijo, zato tudi družina rada, ko jim le uspe, potuje. Odpravijo se na pot, Gregor pregleda, katere kraje bodo obiskali in kaj vse si bodo tam ogledali. Tudi nemščina mu leži, pa še v marsičem drugem je dober. »O politiki ve mnogo več kot jaz, me včasih pošteno preseneti,« se nasmeje Slavi.
Gregor, ki je sprva obiskoval redno šolo v Hrastniku, nato pa se pridružil OVI programu (danes posebni program) zdaj kot odrasel vsak dan hodi v VDC v Zagorje. Delo, ki ga opravlja tam, jemlje skrajno resno. Dopusta ne vzame za eno lepo, le če je resnično bolan, ali ko gre na redni letni dopust.
Z društvom dihajo in to živijo
Ko je bil star 10 let so se Simončičevi pridružili lokalnemu društvu Sožitje, kjer so še danes. In to, oče v vlogi predsednika že 20 let. »Mi s tem dihamo, to živimo,« nam pove svojo pripadnost druženju v lokalnem okolju z družinami, ki so prav tako – vsaka po svoje – prestale hude življenjske preizkušnje. Tudi 10 let je trajalo, da sta se zakonca odločila še za enega otroka, saj povrh vsega nista niti vedela ali so Gregorjeve težave dedne. Danes sta oba otroka odrasla in oba ostala pod domačo streho, kjer sobivajo v sožitju, vključno z društvenimi aktivnostmi.
Slavi in Sandi rade volje v društvu Sožitje Hrastnik pozdravita nove člane in enako tudi vsi ostali. Kdorkoli se lahko priključi, ključno je, da si želijo druženja, da eden drugemu pomagajo in si delijo izkušnje. To je organizacija, ki s starševskim znanjem in energijo preseže vse uradne institucije in kanale. Prav zato, da bi starši lažje pristopili, je Slavi delila svojo osebno izkušnjo. Saj so Gregorja vedno ponosno predstavili svetu in nikoli niso skrivali, kakšne so njegove in njihove težave. Prav zato imajo toliko izkušenj in s svojim znanjem lahko pomagajo tudi drugim. Ali pa včasih vsaj s kakšno prijazno besedo ob ravno pravem času. Da niso obupali tudi, ko je bilo najbolj težko, je lahko življenjska lekcija za čisto vse.
Kontaktirate jih lahko: sozitje.hrastnik@gmail.com ali preko FB strani Društvo Sožitje Hrastnik.
Da so roboti že zelo prisotni v našem življenju, nam je nadalje pojasnila Jazbec. “Interakcija med ljudmi in roboti je vse večja. Uporabljamo jih že v industriji, rehabilitaciji, navsezadnje tudi doma. In prav razvoj rehabilitacijske robotike je v tem času še kako pomemben, saj jo lahko upravljamo samo z mislimi, kar pride zelo prav gibalno oviranim osebam. Roboti so že med nami in od nas je odvisno, kako bomo živeli z njimi – mi jih uporabljamo za pozitivno rabo in izobraževanje, kako nam lahko olajšajo vsakdanje življenje”. Poslanstvo Katapult Robotike je tako demonstracija, učenje in uporaba robotov v prid človeka. Pri ljudeh namreč opažajo prisotnost strahu in veliko dezinformacij.
Maša Jazbec
Ker je na tem področju vsak dan kaj novega, se ekipa, ki se v Katapultu ukvarja z robotiko, uči ves čas ter pri tem sodeluje z različnimi drugimi organizacijami doma in v tujini. Tako lahko za širšo javnost pripravljajo in razvijajo nove programe, oblikujejo delavnice, izobraževanja. Ravno ta bodo v letošnjem letu še pripravili, predvsem za otroke, “pri nas nimamo samo teorije, vsakemu damo možnost upravljanja z roboti”. V pripravi pa so tudi še kompleti za sestavljanje in programiranje lastnega robota, katerega deli bodo natisnjeni s 3D tiskalnikom.
