20. 11. 2019

Letos je prejel priznanje Rokometne zveze Slovenije za svoje dolgoletno delo. Ampak to še zdaleč ni vse, kar je, kar je bil in kar še bo Marko Planinc. Po končani gimnaziji se je vpisal na fakulteto, a je ni končal, ker se je, po spletu naključij takoj zaposlil na radiu. Imel je lastno trafiko, trgovino, bil je celo grosist. Pa seveda novinar, najprej (spet po spletu naključij) na Delu, nato dolga leta dopisnik TV Slovenija, urednik Zasavca in danes lastnik Savusa ter »oče« Jamatlona ter rudarskega teka.

Greva po vrsti. Ste priznanje iz področja rokometa pričakovali?

Ne, moram reči, da ne. Bil sem pa prijetno presenečen in navsezadnje tudi vesel.

Kdaj ste se prvič in na kakšen način srečali z rokometom?

Seveda že v osnovni šoli na Dolu, kjer je bil učitelj Branko Mravljak, ki je bil tudi rokometaš.  Potem smo na Dolu začeli igrati rokomet vse bolj zavzeto. Vključevali smo se v ligaško tekmovanje in leta 1982 ustanovili rokometni klub. Ves čas sem bil vpet v dogajanja v klubu.

Kakšna pa je bila vaša rokometna kariera?

Najprej sem bil igralec, kot skoraj vsi moji vrstniki na Dolu, potem sem v klubu opravljal različne funkcije. Bil pa sem nekako tisti, ki je sprožal nove stvari in držal vezi med ljudmi. Kasneje sem se vključil tudi kot trener mlajših selekcij. Uspel sem postaviti na noge dobro rokometno šolo, ki je bila cenjena tako v Sloveniji, kot tudi v tujini.

“Rad raziskujem. Rad delam nove stvari. Sem vesel, če se primejo v okolju, v katerem sem.”

Srednjo šolo ste zaključili v Trbovljah.

Obiskoval sem Gimnazijo v Trbovljah, ki je bila v tistih časih zelo dobra. Tudi profesorji so bili vrhunski in v srednji šoli sem preživel verjetno najlepša leta svojega življenja. Dobre sošolke in sošolce sem imel, dobra klapa smo bili. Še sedaj se radi srečujemo. Potem sem se vpisal na Fakulteto za družbene vede v Ljubljani. Po prvem letniku sem začel delati na Radiu Trbovlje.  Po spletu okoliščin so me potem kar zaposlili, ker je moral kolega na hitro na služenje vojaškega roka. In potem sem ostal v novinarstvu.

Nadaljevali ste z različnimi posli, spomnimo se trafike.

Ja, tudi to je bilo vmes. Trafiko sem imel, pa trgovino. Ukvarjali smo se celo z grosiranjem. V tistih časih smo grosirali celo v 130 trgovin po širšem območju Zasavja.

Katero obdobje pa je bilo najbolj zanimivo v vašem življenju in zakaj?

Vsako obdobje je bilo po svoje zanimivo. Že v prvih poklicnih letih je bilo kar pestro na Radiu Trbovlje. Širili smo program in uvajali precej novih stvari. Potem sem spet po spletu okoliščin, ker je kolega umrl, prišel na Delo, kjer sem bil šest let dopisnik iz Zasavja. Kasneje sem zašel za nekaj časa v podjetniške vode in na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja ustanovil časopis Zasavc. Delal sem ga par let. V tistih časih smo orali ledino, izdajali tednik. Zaposlovali smo kar šest ljudi, redno je delalo še več kot 30 sodelavcev. Po moje smo delali res dobro. Še danes bi bil ponosen, če bi lahko izdajali tako kvaliteten časopis. Potem me je pot zapeljala na lokalno televizijo. Tudi tam smo orali ledino. V pol leta smo iz pol ure programa na teden prišli na pet ur dnevnega programa. Potem pa sem leta 1999 postal dopisnik televizije Slovenije iz Zasavja in sem tam delal skoraj petnajst let. V tem času sem pisal tudi letopis občine Hrastnik. In nato je prišel Zavod Savus z mesečnim časopisom in spletno stranjo.

Bi kaj v svojem življenju spremenili?

Jaz nikoli ničesar v življenju ne obžalujem. Življenje je pač tako, da prinaša dobre in slabe strani in jih nekako moraš sprejeti. No, bolj preživeti (smeh).  Kar je bilo, je pač bilo. Človek bi čez leta morda kaj spremenil, naredil drugače, ampak v določenem času se pač odločiš tako, kot se.

Kaj pa vaši trije otroci, kdo hodi po vaših stopinjah?

Na srečo ali pa žalost, kakorkoli, ne. Hčeri sta šli v svoje poklice. Sin se še odloča, kaj bo. Tako da ne, ni nobenega novinarja v familiji.

Kakšni pa so vaši načrti?

Prvi v vrsti je Jamatlon. Tek po rudniku. Tudi druge stari, ki bi se dale delat v rudniških prostorih. Se pravi v jami, pod zemljo. Teh nekaj stvari bi še res rad spravil na svetlo (smeh). Jih nekako utrdil, da bi bile stalne. Nekaka stalna ponudba tega zasavskega prostora. Seveda, tudi v sodelovanju z drugimi ponudniki turističnih storitev bi lahko zelo popestrili dogajanje v Zasavju in poskrbeli za več obiskovalcev od drugod v našem Zasavju.