18. 12. 2016

Cin, cin, cin…

Ste se v teh prazničnih dneh ozrli kaj proti Dobovcu? In zagledali nenavaden pojav: močen snop raznobarvnih lučk? To je naša hiša. Naša hiša, polna bleščic. Bleščice imamo po tleh, po mizi, po štedilniku, hrani, najbrž jih bomo tudi kakali. Je pa res, da od vseh, so najlepše na Tomaževem čelu.

December je tuuuuuu!

In ja, sem ena tistih, ki tiho posluša (in zavija z očmi), ko ljudje jamrajo, da je sredi poletja v trgovskem centru že postavljena smrečica. In sem ena od tistih, ki komaj čaka, da bo na radiu slišala kraguljčke. In ena od tistih, ki bi z največjim ponosom strpala družinske člane v grde božične puloverje (s Tomaževim namrgodenim čelom vred), jim nataknila bleščeče jelenje rogove, cel mesec izdelovala kičaste božične voščilnice – z veliko bleščicami, plesala in pela »Laaaaast christmaaaaass«.

In točno to tudi počnemo. Ker si VSI tega želimo. Mogoče si samo kdo na tihem želi, da ne bi imel bleščičastega čela in bleščičastega kakca.

To je tudi čas, ko si vsaj enkrat obljubim, da bo stanovanje čisto. Čisto v čisto vseh kotičkih. Tudi pod sedežno (o buh, kaj vse se najde pod sedežno). Predstavljam si, kako bomo družinsko, v soju svečk, sedli okoli smrečice in čutili toploto v srcu. Na pomitih in praznih tleh – brez leve noge, ki je nekoč pripadala barbiki, zapičene v eno ritnico.

Tako se vse tri punce lotimo pospravljanja. Vse tri zato, ker mora tamičkena štirimesečnica seveda aktivno sodelovati. Ker se sicer počuti izredno zapostavljeno. In ker točno takrat začuti neustavljivo željo po materini ljubezni: »tiški me ali pa se bom drla kot bleščičast ranjen jelen.«

Priznam, da sesanje in pomivanje tal z dojenčkom v rokah ni najlažja stvar na svetu, je pa precej pomirjujoče za moja ušesa. Še bolj pa za živce. Medtem pa Iva zelo pomaga tako, da se pridno in tiho igra s tistimi igračkami, ki sem jih zdrgnila in lepo zložila sekundo nazaj. Ali pa se ji po tleh polije kakav. Ali usujejo bleščice. Bleščice, zaradi katerih se atijevo čelo tako lepo praznično svetlika.

Na kar je najbrž ponosen tudi v službi. Sredi resnega in odgovornega dela.
Letos smo bile s puncami prvič povabljene na Dedka Mraza v Tomaževo službo. Da bo vse skupaj še bolj praznično in drugače, smo se v Ljubljano odpeljale z vlakom. Čisto same punce! In spet sem se počutila kot super ženska. Ker to zmorem čisto sama! In res je bilo precej praznično. Malo manj praznično je bilo samo takrat, ko je Ana sredi poti – tam nekje pri Kresnicah, napolnila pleničko. Previjanje pokakane riti na vlaku? Obkljukano! Srečanje z Dedkom Mrazom? Čarobno. Še posebej za Ano, ki je vse prespala.

Božični večer

Božični večer je bil zame že od nekdaj fajn. Ko sva bila mulca, sva se z bratom tradicionalno vsako leto skregala, kako bova okrasila smreko, vmešala še mami, rabila eno uro, da sva se pobotala in se potem imela spet rada. Ker Božiček gleda. Toplo družinsko ozračje kot se za božič spodobi.

Naša družina se vsako leto dobi pri babi na hribu. Babi že tri dni prej kuha, peče in se sekira, ker bo vsega premalo. Stric Samo pa se ves večer dere, da je čas, da odpremo darila. In se ne neha dreti. In nam ne preostane drugega, kot da se deremo z njim. Kar precej živcira babi, ki bi precej raje videla, da jemo.

Nato seveda odpiramo darilca in prepevamo Silvestrski poljub, kar precej živcira mojo mami. Zato jo zapojemo vsaj štiriindvajsetkrat. Vsako leto posnamem novo zgoščenko z božičnimi pesmimi in vsako leto nepojasnjeno izgine nekje sredi večera. Letos bom za vsak slučaj pripravila kar dve.

Ponavadi se odpravimo še k polnočnicam na Sv. Planino. Včasih peš, z baklami, včasih z avtom. Pred nekaj leti, ko sem bila še šofer začetnik, sem zaradi ledu obstala sredi hriba. Ob tem mi je uspelo tudi to, da mi je v situaciji pomagala moja babi. Babi, ki je sredi klanca rinila moj avto. In sestrična Sabina, ki je ravnokar prestala operacijo kolena. In je sredi klanca rinila moj avto – z berglami. Tako sem dobila svoj klanec »Ninin klanec« in prekrasno božično zgodbo, ki jo poslušam VSAKO leto!

Zadnja leta postaja tradicija tudi to, da s Tomažem na božični večer razglasiva prihod novega družinskega člana. Zgodilo se je že dvakrat. Tako gladko zmagava pri najboljšem darilu. Upam pa, da ljudje zdaj ne pričakujejo, da se bo to dogajalo vsak božič. Upam tudi, da bodo letos enako veseli velikega in bleščečega paketa, polnega wc papirja.

Tako je pri nas. Nikakor ne po regelcih, ni vse pospravljeno, nekateri pa ob prepevanju zelo fušajo… Ampak važno je, da smo skupaj. Želim si, da bi naši punci imeli lepe spomine na družinska druženja. In da bi vedeli, kako zelo ju imamo radi. Čisto vsi po vrsti.

In tudi, če se bomo zvečer posedli okoli smrečice s plastično nogo v ritnici. In tudi, če bo Ana poslinila vse bučke. In tudi, če bo Iva tečna, ker bo že utrujena in zaspana…
Bom vse tri tiškala in crkljala in lubčkala. Kot vsak dan. Le da bo tokrat to pred smrekico. Smrekico, katerih polovica poslinjenih bučk bo najbrž v skrivnih Ivinih kotičkih.

Naj bo lepo tudi vam.