Zagorjan Radovan Hilarij Skubic je ultramaratonski tekač in kolesar, pohodnik in popotnik, ki je v zadnjih letih s kolesom in tekom osvojil Mont Blanc, Matterhorn, Škotsko višavje in Olimp. Leta 2004 je ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo tekel v Bruselj, potem je slovensko zastavo s kolesom pripeljal na olimpijske igre v Pekingu leta 2008. Naslednje leto ga čaka nov izziv.
Osvojil bo vseh sedem najvišjih vrhov nekdanje skupne države in voditeljem na Balkanu predal sporočilo o ohranjanu okolja na našem planetu.
Zakaj je padla odločitev za takšen projekt?
Cilj projekta je, da ljudi v vseh teh državah spomnim, da na našem planetu ni vse tako lepo, kot nam kaže narava v svojih ciklih. Notranjost zemlje je močno načeta. Ljudje to vedo, vendar jih je treba opomniti in o tem čim več govoriti. Ne smemo si zatiskati oči.
Po mnogih letih teka, ste se odločili za kolesarjenje. Zakaj ste se odločili za to spremembo?
To je bila težka odločitev, ampak moja odločitev. V to me je prepričal prijtelj in ortoped iz Zreč, ki je izvedel poseg na moji peti, potem ko so me drugi specialisti odpisali. Rešil je mojo peto, vendar mi je odsvetoval tek, ker so gorski teki težki za kolena in kolke. Zato sem ga ubogal in se odločil, da bom presedlal na kolo. Začetki so bili težki, vendar mi je tudi na kolesu uspelo, saj sem na Olimpijske igre v Pekingu nesel slovensko zastavo.
Kako izgleda vaš običajen dan. Koliko časa namenite kondiciji in treningu za vaš naslednji projekt?
Kondicijo za naslednji projekt sem že izgradil, do konca aprila jo moram vzdrževati, potem pa pametno zmanjševati treninge, da lahko začnem spočit. Največji problem je tu vmes, kako zmanjševati dnevne treninge. Vsak dan zjutraj štartam ob osmih in naredim 14 kilometrov, popoldne pa nekako 16 km, kar je 30 km na dan in je čisto dovolj. Med vikendi pa obiščem naše, zasavske vrhove; Partizanski vrh, Vrhe in Čemšeniško planino. Kondicijsko bi lahko že štartal, psihično pa sem od nekdaj močan, to mi daje narava in me sploh ne skrbi.
Se pripravljate sami ali s pomočjo trenerja, prijatelja?
Ko greš v ekstremni šport, moraš najprej spoznati samega sebe in vedeti, kakšni treningi bodo. Moraš znati prisluhniti telesu, predvsem kaj ti odgovarja po celodnevnem treningu. Potem se prilagajaš. Treningov ti ne more nihče pisati, saj te trener ne čuti.
Kje črpate motivacijo in navdih za vaše projekte? Verjetno vas najbolj navdihuje narava?
Naravo sem vzljubil zelo kmalu. Mati narava je moja druga mama. Mama je imela tri otroke. Preživljala nas je s 'tabrhom', celodnevnim delom na kmetijah. Brat in sestra sta se igrala pri sosedih, jaz pa sem se večkrat sam odpravil v gozd, kar je razveselilo tudi mamo, ker je vedela, da sem se znašel in sem na varnem.
Narava mi je vedno veliko dala, sploh ker je bilo otroštvo težko. Ponavadi, ko mi je bilo težko, sem sedel pod brezo, dobil njeno toplino, zaspal pod njo in vzljubil naravo. Ko sem dokril še, kaj dobrega lahko naredi šport človeku, se je oboje združilo.
V otroštvu ste bili precej bolni, celo odsvetovali so vam gibanje.
Odraščal sem v revščini in v prvem razredu onovne šole dobil tuberkulozo. V bolnišnici sem bil devet mesecev. Ko sem se vrnil v šolo, sem zbolel že za sklepno revmo in bil dva meseca na vozičku. Najbolj pa me je prizadelo, ko sem po vrnitvi v šolo med prvo uro telovadbe doživel šok, ko je učiteljica rekla, da ne smem telovadit. Ne vem kaj mi je šinilo v glavo. Zagrabil sem ruzaček in tekel domov, ker me je to zelo prizadelo. Potem pa sem sam začel hoditi v gozd in teči in sem se še bolj povezal s športom in naravo.
Kako je s finančno in logistično organizacijo projektov? Podvige verjetno organizirate sami?
Finančno sam ne zmorem. Ko sem bil zaposlen, sem lažje prispeval tudi sam, zdaj pa mi pomagajo predvsem sponzorji. Pravim jim zeleni vitezi.
Avtor: GP