10. 06. 2015

KOLUMNA

*Delo je literarno. Vsaka podobnost z realnimi dogodki, osebami in kraji je stvar izjemnega naključja

V neki dolini, tako stisnjeni med hribe, da vanjo še veter težko zaide, se je končno zgodilo nekaj pomembnega. Če si stisnjen med hribe namreč, te pomembni dogodki od zunaj marsikdaj zaobidejo, zato moraš imeti svoje.  Če imaš svoje velike dogodke namreč , se lahko počutiš imenitnejšega, kot si  v resnici. Zato malo mesto potrebuje svoje velike dogodke.

Bolj si majhen, večje dogodke potrebuješ.

V tej dolini se je zgodilo nekaj tako velikega in nezaslišanega, da je mesto za nekaj dni obstalo od šoka. Vse kar se je zgodilo v preteklem letu, je v trenutku zbledelo ob veličini tega dogodka. Rahla nervoza, ki si je ubrala pot od kraja  preko glavne ulice do Mestnega trga, kjer prebiva gospoda tega kraja (vsaka imenitna vas ima Mestni trg namreč), se je dimila še nekaj dni po tem, ko je ogenj že zdavnaj ugasnil. Dim se v tej dolini težko razdimi in tako je bilo tudi tokrat.

Dogodek je krajane in gospodo (vsaka imenitna vas ima svoje krajane in jaro gospodo) vrgel iz spečega malodušja in v zgodovino mesta se bo zapisal za veke vekomaj. Ljudje so pozabili iskati žlahtno kovino pod površjem, kopati rov v sosednjo dolino, od katere jo razmejuje previsok hrib (tudi geološki premiki jim niso bili naklonjeni) in tako lahko samo ugibajo, kaj se tam dogaja, pozabili so dostaviti hrano otrokom na bližnji hrib, eden izmed mnogih. Pozabili so, da nimajo dela in so shrambe prazne, pozabili so osedlati konje, sklicati oprode in svoje odposlance poslati v svet, nabirati cekine. Pozabili so celo sestankovati in sklicevati delovne komisije. Mestne krčme so bile prepolne zaskrbljenih obrazov, razpravljajočih o krivcih, ki so sprožili dogodek.  Zaskrbljenost se jim je tako zarisala v poteze obraza, da bodo zgledali zaskrbljeni še,  ko se bo zaskrbljenost polegla. Začeli so negodovati,  kar je nekaj, kar zanje ni ravno značilno.

Mestna gospoda sliši , da so se krajani začeli pritoževati nad vsemogočim in ta dogodek je prišel ravno v pravem trenutku. Da pozabijo na vse ostalo pritoževanje. Pritoževanje v tem kraju sicer ni ravno priporočljivo. Treba je posebno paziti, da komu ne pogledaš v lonec ali odpreš usta v napačnem trenutku. V mestnem statutu je namreč zapisano, da je za vsako odpiranje ust trenutek napačen, ampak če najdeš pravi trenutek, si to lahko privoščiš. Tolmači mestnega statuta se še danes niso zedinili, kdaj naj bi ta pravi trenutek bil.

Kritika je v tem kraju krivoverstvo in svoboda, ki si je ne more privoščiti kar vsak.

Mestnemu trgu je tako pripadla čast raziskati ozadje tega velikega dogodka. Kot je v navadi vseh poembnejših krajev, tudi temu kraju piše sodbo frak in talar namreč in če bi bili iskali pravico kje drugje, bi se zlahka utegnili zmotiti. Živeti je treba v skladu s plemenito resnico,  le ta lahko vrne blagostanje v kraj in vsak ravno ne more biti pristojen za iskanje resnice. Če resnice ne bi našli, bi obstali v stanju stalne paralizirajoče zgroženosti in v takšnem stanju človek ne more skrbeti za blagostanje in napredek krajanov.

Dogodek je v kraj udaril kot strela z jasnega.

Kraj je bil povsem nepripravljen na takšno bogokletstvo. Tresli so se cilindri, pentlje, na rob zlikane hlače, ljudje so pozabili vdihniti, podivjali so konji in z glav stresli svoje plašnice… ….

Crknilo je ozvočenje. Pa ravno na proslavi, kjer se kraj predstavi v vsem svojem blišču in si krajani gospodo lahko ogledajo od blizu. Ozvočenje še ne razume, da ne more crkniti kar vsakomur. Reši se, kdor se more.

Avtor: Snaša Klančar

Kolumna izraža mnenje in videnje avtorja, ki je v zakonskih mejah pri pisanju kolumne svoboden. Kolumna ne odraža mnenja uredništva.