04. 06. 2015

Bojan Jelen je rudar, ki je videl malo morje rudnikov po svetu. Sledil je njihovim zgodbam od začetka pa do zaprtja. Danes v vlogi direktorja trboveljskega rudnika sodeluje pri zapiranju le tega. Do leta 2018 si želi, da bi v lokalnem okolju skupaj z rudnikom ustvarili zgodbe, ki bodo v revirskih krajih ostale tudi po zaprtju še zadnjega zasavskega rudnika.

Ena takšnih zgodb se v tem trenutku pelje tudi v Trbovljah. Podzemlje Delavskega doma naj bi se spremenilo v simulacijo rudnika.

O tej zadevi smo se dosti hitro dogovorili in smo jo delno realizirali v sklopu obeležitve 210-letnice rudarjenja. Dirtl smo postavili v enem tednu. To zadevo naj bi naprej nadgrajevali. Tudi strošek te proslave je bil majhen v primerjavi s preteklimi dogodki, obisk je bil velik in to nakazuje, da se splača v tej smeri delovati naprej. Moje mnenje je, da infrastrukturo ni problem postaviti, potrebno je narediti vsebino, da bo ta vsebina ljudem simpatična, da jo bodo uporabljali, sicer je to zgrešena investicija.

Recimo v Labinu so dosegli, da imajo vse osnovne šole na dan rudarjev eno uro pouka na temo rudarske dediščine, da se iz leta v leto to prenaša. To so malenkosti, ki ne zahtevajo nekih finančnih sredstev, ki zahtevajo samo odločnost, voljo.

V programu zapiranja so tudi sredstva za prenove, a stavba mora imeti vsebino.

Pri sami vsebini pričakujem iniciativo. Tako kot sem rekel, v Trbovljah muzej, Delavski dom, Mladinski center, v Hrastniku podobno. Pa verjetno še koga. Jaz imam pri vsebini in infrastrukturi osnovni dve delitvi. Ali želimo dediščino takšno kot je, ali želimo Disneyland. Primer so Bleiberg v Avstriji, rudnik soli Vijelička, pa rudnik Ribnik.

Ali želimo dediščino takšno kot je, ali želimo Disneyland.

Zakaj Disneyland?

Ker je enostavno nestvarno prikazano, kar je nekoč bilo. Vsa multimedija, neki palčki, neko gibanje, ki res ni podobno nobenemu rudniku. To je moj osebni pogled. Nekomu je to všeč. Je zelo atraktivna zadeva. Npr. gremo pa v Bleiberg. Ko prideš noter, oni to imenujejo Terra Mistica. Na površini imajo otroški del, ki se pa imenuje Terra Humoristica. To je pač za otroke. Ko prideš noter, se najprej 50 metrov pelješ po takšnem toboganu, ki ga v rudniku nikoli ni bilo. Nato te slikajo v času, ko se pelješ po drči kakor v Disneylandu in to lahko kupiš. Tam imaš nato še makete, ki so zgolj približek tistega, kar je res bilo.

Kaj je posebnega pri našem rudniku?

Mi imamo nekaj stvari, ki so izjemna redkost. Naprimer stolp jaška Hrastnik 1. S tisto arhitekturo. Po 1. sv. vojni je sledil kar velik investicijski ciklus. Takrat se je elektrarna in separacija prestavila za Savo. Nato se je naredila zvezna proga. Notri imamo jašek 1 v Trbovljah, kjer je jašek, ki je takšen kot je bil leta 1925 postavljen in je obmiroval. To je res svetovna zanimivost. To je jašek, ki je obratoval skoraj 90 let, ki je še avtentičen v avtentičnem prostoru. Imamo tudi nadkope nad površino, r2, r4, Plesko. Takšnih stvari je zelo malo in to je zanimivost, ki jo je treba primerno predstaviti.

Po čem so revirski kraji še bili posebni?

Veliko je tega. Zelo veliko je bilo dogajanja v športnih in kulturnih aktivnostih. Mogoče je ena posebnost tudi bolnica, ki je ni postavila država, ampak rudnik. Takrat je bila to edina, ki je bila zgrajena iz osebnega kapitala in ne državnega.

RTH lahko kaj naredi, ne morete pa na 50-letnike dajati težišče za naslednja leta.

Kaj pa ideje, kaj narediti z ‘rudniškim’. Jih je dovolj?

To je tisto, ko smo starejši skeptični, ker smo starejši obremenjeni s preteklostjo, mlajši pa ne. Na RTH imamo samo starejše. RTH lahko kaj naredi, ne morete pa na 50-letnike dajati težišče za naslednja leta.

Imate obiske društev, iniciativ z idejami. Ali to pogrešate?

Pogrešam nekaj drugega. Ko govorijo o idejah, kaj bi se še dalo, super. Ampak potrebujemo rešitev ideje, ne idejo samo. Tisti, ki imajo rešitev idej, so zelo dobrodošli. Samo ideja ni dovolj.

Torej pričakujete konkretno vsebino z dolgoročnim planom?

Nekdo je rekel golf igrišče. V redu, povejte mi, kako? Jaz ne igram golfa, ne poznam področja, iz nič moram nekaj začeti. Ti si zainteresiran. Tule imaš karto, nariši mi polje, luknjo, kakšen mora biti vzdolžni profil, kakšne ovire, koliko dreves. Jaz imam idejo in vidim rešitev, kako obnoviti te površine. 100 ljudi je skeptičnih. Pozanimaj se, na portalu imaš vse uredbe, vso zakonodajo.

Za konec še tole, če prav razumem. Rudnik je pripravljen pomagati. V bistvu celo mora. Ampak naj se potrudijo tudi ostali?

Pripravljeni morajo biti vložiti ogromno dela. Brez tega ne gre.

Ko bo rudnik šel v stečaj bo lastnica država. Bo potem težje kaj odkupiti in kaj narediti?

Zagotovo, ker bo nek uradnik, ne vemo kdo, na dosti nizkem nivoju ali na nekem srednjem nivoju na ministrstvu. Nekdo bo prišel k njemu in mu rekel, jaz bi pa tole kupil in mu bo rekel, izvoli, potem mu bo pa društvo dalo odpoved in novo pogodbo in bo najemnina petkrat večja, ker teh primerov je v Sloveniji ogromno. Za tako veliko površino in za tako ceno po kvadratnem metru, ko smo jim ponudili, ne verjamem, da jim bo še kdaj kdo ponudil. V končni fazi je motokros tudi kupil za ponujeno ceno in prepričan sem, da če bo spodobno posloval, bo imel v dveh letih investicije povrnjene.

Kaj pa rudniki drugje?

Po svetu ste si ogledali mnoge zaprte rudnike. Kaj vse je nastalo po zaprtju?

Tudi v drugih okoljih so se srečevali z enako problematiko kot mi. V Labinu sem imel srečo srečo spoznati Poljaka, enega od vodstva strukture Zavoda industrijske dediščine regije Nova Poljska, Krakov z okolico. Tam imajo okoli 30 rudnikov muzejev in še ostalo industrijsko dediščino, od gasilskih, policijskih, prometnih, pa plinski muzej, elektrarne …Vse to so uvrstili med industrijsko dediščino. Ko sem tega častnega konzula vprašal, v koliko letih so oni to začeli, je dejal, da šele 20 let po tistem, ko so zaprli tovarne, ko so zaprli rudnike.

In zakaj ne prej?

Isto sem vprašal sam in rekel je, ker prej enostavno glava še ni bila prava. Ker enostavno ta hipni propad neke industrije ali zaprtje rudnikov povzroči toliko nekih drugih težav, da se je to zdela neperspektivna zadeva.

 Kako pa je bilo pri naših hrvaških sosedih?

Isto je bilo tudi v Labinu. Tam so rudnik zaprli leta 1992 v šestih mesecih in ne v 15 letih, tako kot v Zasavju. Ljudi so dali na cesto v dveh paketih, zaključili, zaprli, zaklenili vhodna vrata, vhode in vsega je bilo konec. In tam so kulturniki prevzeli pobudo, da bi iz tega nekaj nastalo

Kulutrniki imenovani Labin Art Express so svetlikarno zasedli in jo zadrževali toliko časa, da so občinarji na koncu rekli, imejte jo in zdaj nekaj pokažite.