13. 03. 2015

KOLUMNA

Oton Župančič je v svojem delu pisal o moralnemu dolgu, ki zavezuje poeta k opozarjanju na krivice, k brezkompromisnemu varovanju svobode in človeškega dostojanstva. Če delo za trenutek oklestimo zgodovinskega konteksta zasledovanja ideje skrajnega kolektivizma, ki je vse tisto, čemur je stopala v bran, žrtvovala ognju totalitarizma, je motiv sledeč: poet se mora zavedati moralnega imperativa, ki izhaja iz njegove vloge, vloge družbene vesti. Poezije ne moreš izvzeti iz prostora in časa, v katerem je nastala, motiv moralnega imperativa pa je koncept, ki mora postati še kako aktualen. Ne samo v umetnosti, ki jo zaznamuje. Aktualen mora postati njegov manjko na vseh področjih.

Z več življenjske umetnosti in manj nečloveške gospodarske politike bi svojo moralno odgovornosti lahko ozavestile vse propadajoče in še obstoječe zasavske gospodarske družbe. Dekade stečajev in propadanj, kurjenj fosilnih goriv, odpuščanj in zaporednih cunamijev socialnih šokov lahko pomenijo samo eno. Imperativ diktature kapitala ne deluje. Njegov modus operandi je sistemska napaka in pomeni sledeče – Zasavje je in bo zanimivo zaradi nizkih stroškov dela. Poceni delovne sile in vložka energije. Po tej logiki lahko samo še naprej opazujemo prihode in odhode.

Tudi Lafarge očitno zapira svoje časovne kapsule. Obtičali so v času kurjenja. Užaljeni so, ker so državne institucije, ki so vsa leta vestno klecale pod težo lobijev, tokrat kljub začetnemu sprenevedanju morale kloniti pred pritiskom medijev in javnosti ali celo kakšnih drugih lobijev.

To seveda ni nikakršen nepričakovan šok, tako delujejo globalne korporacije – in te imajo svojo »migracijsko« politiko. Pomikajo se proti cenejšim proizvodnim stroškom, cenejši delovni sili. In teh je in jih še bo v Sloveniji in Zasavju vse več (Lafarge, Ytong, IGM, Steklarna, Eti …). Podobno so delovale vse propadle firme sredi 90-ih in tako so delovali vsi energetski velikani. Zakaj bi se prilagajali okolju, ko pa je stečaj še vedno dobičkonosen biznis. Velik del industrije je Zasavju pustil več okoljske in socialne škode, kot jo lahko prebavimo in to je vse, s čimer se lahko pohvalijo.

V modelih finančnega kapitalizma ni trajnosti. Trajnost je zrelost zavedanja, da potrebujemo skupne rešitve, ki bodo vzdržale. Da bodo vzdržale, ne morejo biti odvisne od izkoriščanja zalog naravnih virov in dela. Trajnost je soudeležba, soodločanje, sobivanje in neodvisnost od gospodarjev. Sodelovanje. Začetek uresničevanja modelov energetske neodvisnost, ki ne posegajo v okolje in nad katerimi lokalni bistroumneži tako radi posmehljivo zavijajo z očmi. Pozabimo industrijo. Prerastimo norijo s fosilnimi gorivi in kurjenjem odpadkov. Naš imperativ je apriorno zavračanje idej, ki niso v odgovornem in enakovrednem odnosu s svojim okoljem in ljudmi. Le tako lahko pozdravimo okrnjen imunski sistem prehodne regije, ki zboli vsakič, ko se manjšina odloči slediti toku kapitala.

Trajnost pomeni, da regija ne more biti začasno postajališče dobičkonosnih idej, ki slonijo na plečih lokalne delovne sile in odlagališče vase zaprtih poslovnih idej, modelov, sledečih maksimizacij dobičkov. Trajnost pomeni koriščenje obnovljivih naravnih virov, brez brutalnih posegov v naravo in pomeni dostojno življenje. Vse druge opcije so vrtenje v krogu.

Torej zasavski industrialci? Kaj oprijemljivega in trajnostnega ste vrnili skupnosti, ki ste jo zastrupljali desetletja? Lokalni skupnosti, ki vam je kovala dobičke? Kakšen odnos imate do okolja in ljudi, ki predstavljajo glavno aorto vašim dobičkom? Boste pomagali postaviti Zasavje nazaj na noge? Ste pripravljeni deliti? A sploh veste, gospodarji, svoj dolg?

Avtor: Snaša Klančar

Kolumna izraža mnenje in videnje avtorja, ki je v zakonskih mejah pri pisanju kolumne svoboden. Kolumna ne odraža mnenja uredništva.