11. 11. 2014

Trboveljčan. Radijec, glasbenik, ponosen oče – predvsem pa vedno zanimiv sogovornik in kot takega smo ga za rokav povlekli tudi v našem uredništvu.

Kdo je Primož Siter v treh stavkih?
Resnično? Najtežje vprašanje na začetku? (smeh)

Tvoji glasbeni začetki?
Na glasbeni štart me je postavila starejša sestra, ko je nekega dne domov prinesla kaseto skupine Queen. Potem je prišel, v osnovni šoli, pevski zbor z Ido Virt, ki je poosebljenje ljubezni do glasbe. Zaljubil sem se, a ne toliko v samo glasbo kakor v dejstvo, da z njo lahko umetnik tako odločno preda sporočilo. Najverjetneje me je to gnalo v veliko trši zvok in odločno sporočilo v skupini Request Denied, kasneje v srednji šoli. Za mano je še uspešen glasbeni podvig Neemaisonic z Rokom Koritnikom, ki je doživel dober odziv predvsem zunaj domovine in pred nedavnim bend Nevember1.    

Kako od glasbe do radijskega moderatorja?
Čeprav je bilo radijsko delo že v mojih otroških sanjah, sem vanj padel prav nič načrtno. Prijatelj Robert Kreslin, s katerim sva občasno džemala, mi je nekoč potožil, da so na ljubljanskem Radiu Antena, kjer je služboval, ostali brez tehnika, ker da ga je bil nekdo pretepel. Vskočil sem kot začasna zamenjava, brez predhodnega tehničnega znanja, in ugotovili smo, da sem tudi v etru zanimiv.  Od tam je šlo naprej, na Anteni sem pridobil izjemne radijske izkušnje in sodeloval z resnično dobrimi radijci. Pred nekaj leti pa so mi ponudili mesto na zasavskem Radiu Kum in mladem očetu z družino v Trbovljah mi je ponudba kajpak prav prišla. Še vedno sem tu in pred nedavnim sem obseg svojega radijskega dela dopolnil tudi z vodenjem na Radiu Aktual.   

Tvoja prva služba?
Prodajal sem cedeje v Big Bangu. Zdržal sem tri cele mesece. (smeh)

Kaj vse počneš trenutno?
V glavnem se ukvarjam z vprašanjem, kako množico stvari, ki mi polnijo urnik, oklestiti na tiste, ki mi pomenijo največ, ki me bodo spremljale največ časa in mi ponudile največ osebnega razvoja. Radio je gotovo eden od njih, glasba prav tako, v načrtu je izid pesniške zbirke, upam pa tudi, da bom še naprej in še bolj plodno sodeloval z borčevsko organizacijo v Trbovljah.

Vera, religija? Kaj ti pomeni?
Vera je sestavni del osebnosti vsakogar. Vsakdo v nekaj veruje. Eni v boga, drugi v naravo, tretji v politično stranko, četrti v družbeni status, peti v kapital, šesti vase … Vera je element biti, s katero operira vsakdo od nas. Lahko me tudi vprašate, kaj mi pomeni moja desna roka? Orodje je, s katero si pomagam v življenju. Od mene pa je odvisno, na kakšen način jo uporabim! Z njo lahko držim puško ali kažem sredinec, ali pa prijateljsko stisnem roko ali tovariško pomagam človeku, ki je padel po tleh.  

Si bil vzgojen v krščanski veri ali si živel kot ateist in kako do Hare Krišna?
V moji družini duhovnosti nismo nikoli pripisali velikega pomena. S Hare Krišna sem začel prijateljevati, ker so me v času najstniških klicev po uporu njena učenja najbolj prepričala s svojo drugačnostjo. Želel sem si alternative in šel resnično na nož! S časom sem sicer uvidel, da tudi Hare Krišna družbena ureditev nosi ogromno patriarhalnih vplivov in vzporednic s krščanskim in muslimanskim svetom.

Vegetarijanec. Zakaj?
Že od prvega letnika gimnazije sem vegetarijanec.
Veliko zagovornikov brezmesne prehrane trdi, da je človek po zgradbi telesa rastlinojedo bitje. Jaz sem ob tej trditvi skeptičen, saj je mnogo človeških civilizacij doslej slonelo na mesni prehrani in so preživele.

Dejstvo pa je, da je dandanes problematičen celoten življenjski stil, vključno s prehranjevanjem. Mesna industrija je ena tistih, ki najbolj škoduje tako gospodarstvu kot okolju, da o moralnih aspektih dnevnega ubijanja dobesedno milijonov nedolžnih živalskih otrok sploh ne govorim! Hvala lepa za tako hrano, hvala za tako hinavščino, kjer mucke in kužke kujemo v zvezde, kravam pa režemo vratove po tekočem traku. S svetovno povezanostjo, ki jo premoremo danes in z izobiljem brezmesne hrane, je edina logična, humana in razumna stvar, da civiliziran človek to uvidi in bojkotira masovne pokole.

Sploh pa vegetarijanstvo in veganstvo danes pomeni ogromno izbire zdrave in moralno neoporečne hrane brez najmanjšega truda.   

Primož doma. Družina, žena in otroci.
S soprogo, sinom in hčerjo živim v centru Trbovelj. Včasih se pošalimo, in v vsaki šali je kaj resnice, da smo najbolj razštelana familija na svetu. Prevajalka in predavateljica, radijec, mladi znanstvenik in literat ter baletka. Neprecenljivo. (smeh)

Kaj želiš svojim otrokom 'dati' v življenju?
Ko sem bil sam otrok, mi je umrl oče. Ker sva bila pred tem tesno povezana, se me je njegov odhod tako močno dotaknil, da sem ga od same travme izbrisal iz spomina. Šele kasneje, ko sem se tudi sam znašel v očetovski vlogi, se je spomin začel vračati in zdaj neizmerno cenim vse kvalitetne trenutke, in ni jih bilo malo, ki mi jih je oče naklonil.
Moja norma je jasna. Otrokom hočem najprej sploh dati čim več očeta. Iskreno, luksuz, s katerim danes ne more razpolagati vsaka družina. Kar zmorem, je zdrava moška figura, močna, odločna, a se ne boji čustev in ima otroke brezpogojno rad.

Upam pa lahko na človeka, ki bosta po svetu hodila s pokončno hrbtenico, brez kompromisov sledila svojemu srcu in prepoznavala človeške odlike. Svoje in pri soljudeh.

Imaš življenjski moto?
Nič pocukranega s Facebook naslovnic.

Tvoje največje težave?
Najverjetneje soočenje z očetovo smrtjo.

Tvoja največja prednost?
Sam se vsakič znova presenetim, kako vztrajam. Če padem po tleh ali mi nekaj ne uspe, imam vedno pripravljen plan B.

Foto: Maša Kores, Mark Duplišak in Graviton photography