Včeraj je bilo v VDC Zasavje veselo in razburljivo. Le kako ne bi bilo, ko pa so se iz Nemčije vrnili junaki zlati nogometaši. Sprejem je bil nepozaben za vse.
V Berlinu je med 17. 6. in 25. 6. potekala Special Olympics World Games Berlin 2023 (Specialna olimpijada), na kateri je tekmovalo več kot 7000 športnikov iz 176 držav, ki so se borili za kolajne v 26 športih, pod sloganom Nepremagljivi skupaj.
Zasavci v nogometni ekipi domov prinesli zlato
Pri tem se je izkazala tudi 26-članska slovenska odprava, ki je osvojila 18 odličij. Naši športniki, ki jih je spremljalo devet trenerjev, so tekmovali v atletiki, balinanju, plavanju, kolesarstvu, namiznem tenisu, judu in nogometu. O njihovi uspešnosti pa priča osemnajst medalj, med katerimi je tudi zlata medalja, ki jo je zasluženo dobila slovenska nogometna reprezentanca, med katerimi so trije Zasavci, uporabniki VDC Zasavje.
Pod vodstvom glavnega trenerja Domna Pocieche in pomočnika Aneja Zakonška so slovensko nogometno reprezentanco poleg trenerjev sestavljali tudi: Dejan Antolič in Mitja Čamer iz Trbovelj ter Peter Lenart iz Litije.
“Ni besed, ki bi opisale, kaj se je zgodilo. Vse se nam je poklopilo, kot smo načrtovali. Vsak igralec, vsak izmed trenerjev je imel svojo nalogo, ki jo je opravil z odliko. Sanje vsakega športnika so se nam uresničile,” ni skrival navdušenja glavni trener Domen Pociecha. Vprašali smo ga, kateri trenutki na Olimpijadi so bili posebni, nepozabni.
»Veliko jih je bilo, vendar bi posebno izpostavil veliko otvoritveno slovesnost, ko smo bili neznansko ponosni, da predstavljamo svojo državo. Potem bi bili to še zadnji dve minuti finala, ko smo že vedeli, da smo zmagali. Fantje so bili neverjetni in so igrali več kot pet minut v finalu,« je ponosno povedal trener Domen, ki je iz glavnega nogometnega trenerja Specialne olimpijade napredoval v športnega direktorja in dodal: »Ekipo, ki prihaja iz različnih koncev Slovenije iz različnih VDC-jev, smo začeli graditi že nekaj let nazaj. Sicer so rivali, ki so zdaj imeli skupni cilj. To ni bilo težko, ker smo kljub rivalstvu prijatelji in se lepo družimo. Imeli smo tudi nekaj skupnih treningov v Ljubljani.«
Trem zlatim Zasavcem so se iskrile oči in njihov smeh je bil nalezljiv. Obnašali so se kot pravi profesionalci in se veselili čestitk in dobrih želja. Kot pravi trener Domen, Avstralija (olimpijada čez štiri leta) je dober motiv, da nadaljujejo z istim ali vsaj podobnim tempom.
Mitji Čamerju je Berlin tako všeč, bi tam kar živel. Ni pričakoval takšnega sprejema. Vesel je kolajne, tako kot tudi Dejan Antolič, ki še dolgo ne bo pozabil vsega, kar so videli in doživeli. Za oba pa je finale nekaj posebnega in vesela sta, da sta del tako lepega dogodka.
Peter Lenart, ki je tudi navdušen nad Berlinom je bil še posebno zgovoren: »Nepozabni občutki, nepozabna tekma. V finalu sem igral obrambo. Ponosen sem na kolajno. Imel sem navijače tudi doma v družini. Komaj čakam, da jim pokažem medaljo, vidite, kar težka je.«
Takole je bilo:
Po 39 letih ne nazdravljajo na preteklost, temveč na prihodnost
