KOLUMNA
Življenje ima še vedno smisel za humor in tako je ironija hotela, da mi tri dni pred praznikom dela na mail priletijo statistični podatki o poklicni sestavi brezposelnih v Zasavju. Podatki so oplemeniteni-iz njih je mogoče razbrati korelacijo med starostjo in poklicnim profilom.
Na trgu 4208 Zasavcev, največ tistih čez 50
Najprej pregled podatkov: vseh registriranih je bilo konec marca 4.208. Največ brezposelnih je v skupini 50-59 (26, 2%). Tesno za njimi so 30-39 (24, 3%). Mladi so tretja ogrožena vrsta s 16, 9%. Od celotnega vzorca je največ brezposelnih tistih z OŠ izobrazbo (29,3%). Sledi srednja strokovna in srednja splošna z 1.134 oz 26,9%. Tu so najbolj neuporabni seveda družboslovci v starostni skupini 30-39 in pa tehniki ter gradbeniki, stari od 50-59. Visoko in višje izobraženih je skupaj 11,3%. V starostni primerjavi vodi pozabljena generacija od 30-39, sledijo mladi med 25 in 29. Zopet družboslovci in upravniki, ter tehniki in gradbeniki. V vrh so se vrinili tudi učitelji, ki jih je ZUJF postavil v čakalnico.
Živi od projekta do projekta: 12-urni delovnik in prostih vikendov ni
Zanimivo je razmerje med oblikami zaposlenosti in nezaposlenosti generacije v polnem produktivnem obdobju. Podatki v praksi povprečnega 25-39 letnega izobraženca, ki so mu leta šolanja na vest polagali znanje kot vrednoto, prinesejo sledeče izkušnje: razočarano ugotovi, da je znanje postalo tržno blago in konkurenca je huda. Po več kot 15-letnem šolanju je številka na zavodu za zaposlovanje, ali pa živi od projekta do projekta. 12-urni delovniki so stalnica, prosti vikendi redkost. Večino časa preživi v anksioznem stanju nepredvidljive prihodnosti. Problem ni samo brezposelnost, ampak tudi način zaposlenosti generacije, zapadle v drugačne oblike izkoriščanja dela. Brezposelni so brezposelni, ker se na drugi strani delo izkorišča do svoje biti. Nič novega, delo je bil vedno predmet izkoriščanja, spreminjajo se samo načini.
Kaj naj torej s podatki? Nasedanje razlagam specializiranih razlagalcev družbenih situacij (zbirokratiziranim znanstvenikom), je prefinjen konzervans ohranjanja razmerij moči. Po tej okosteneli razlagi je seveda sranje, če so ljudje na zavodu in brez dela, to za sabo potegne cel kup eksistenčnih bitk. Preventiva pred dodatnim višanjem statistik je gospodarska rast, spodbujanje konkurenčnosti in predvsem nižanje stroškov dela-investitorji se bojijo delavcev, ki so predragi in jih je težko zamenjati. Pozabimo na dvig minimalne plače, stalne zaposlitve in socialno varnost. Če še vedno ne verjamete domačim strokovnjakom, pokličemo tudi OECD, torej strokovnjake iz elitnih tujih univerz, da vam stvari dodatno obrazložijo. Bolj so kredibilni in priletijo kot Superman. Čisto po naključju takrat, ko sindikati zahtevajo višjo minimalno plačo. Ja, neločljiva je ljubezen med politiko, ekonomijo in strokovnjaki. O nji so sanjali stari angleški romantiki. Popolna simbioza, popolna uglašenost.
Univerzalni temeljni dohodek edina rešitev?
Razumevanje dela je pač družbeni konstrukt in v njem ni ničesar naravnega. Brezposelnost in način zaposlenosti je pač treba razumeti kot problem istega izvora –izkoriščanja po delu. Ampak pesimizem na stran- vsa ta brezposelnost in negotova delovna razmerja so pravzaprav znanilec pozitivnih družbenih sprememb. Lahko sta znak družb, ki je prešla v stanje tehnološkega napredka, ko za preživetje ni več potrebna polna zaposlitev. Delovni čas, ki je potreben za obstoj družbe blaginje se lahko mirno porazdeli med zaposlene in nezaposlene ter ostali čas posveti razvijanju ustvarjalnih potencialov posameznika in družbe. Simbioza institucionalizirane politike in ekonomije tem spremembam miselno ni kos in se jih loteva na srednjeveški način. Boji za svoje položaje. To ustvarja samo en problem-kopičenje bogastva v rokah manjšine in država, ki to omogoča.
Problem je torej rešljiv z redistribucijo. Enakim plačilo za enak vložek dela v delovanje družbe blaginje. Univerzalni temeljni dohodek ali recite temu kakorkoli, ter redefinicijo pojma dela. Ustvarjalnost uporabiti za prispevek razvoja družbe kot celote in ne izumljanje selfie-stick naprav. Rešitve so torej izvedljive in nujne-preden nam s.p.-je dodelijo že ob rojstvu. Podobno kot davčno številko. Samo za vrat je treba stopiti tistim, ki tega še vedno ne razumejo, pa držijo vzvode oblasti. Nekoč so zato praznovali 1. maj, ker so znali skupaj pihniti za vrat.
Avtor: Snaša Klančar
Kolumna izraža mnenje in videnje avtorja, ki je v zakonskih mejah pri pisanju kolumne svoboden. Kolumna ne odraža mnenja uredništva.
