Čeprav že trideset let ne živi več v Zasavju, se Zasavka Jožica Gričar v kraje, kjer je odraščala, redno vrača. “Tu so moje korenine. Zasavje obiščem vsak vikend in med dopusti. Tudi sedaj, ko imam hči, se mi zdi zelo pomembno, da živi v naravi. Jaz prav naravo tukaj najdem. Sicer je smešno, da se iz Gorenjske z družino vozimo v naravo v Zasavje, ampak ga povezujem z njo in tu se spočijem.“ nam je zaupala Gričar, letošnja dobitnica Zoisovega priznanja. Sama pravi, da prihaja iz preproste, delavske družine iz Dola pri Hrastniku. Danes pa že dobrih 10 let z možem in hčerjo živi v Križah na Gorenjskem.
| Jožica Gričar je raziskovalka. Njene osnovne naloge so raziskave, pred njimi pa prijava in pridobivanje projektov, terensko delo, analize preparatov lesa in skorje v mikroskopirnici. In tudi pisanje člankov, o vseh svojih odkritjih. Ti predstavljajo pomemben segment dela, ki ga opravlja. Poleg vsega naštetega pa predava tudi na Šolskem centru Ljubljana. |
Po odraščanju med zasavskimi hribi in končani Gimnaziji v Celju je Gričar nadaljevala študij lesarstva ne Biotehniški fakulteti v Ljubljani, kjer je tudi doktorirala. Trenutno je zaposlena na Gozdarskem inštitutu Slovenije, kjer že več kot dve desetletji raziskuje biologijo lesa ter odzive dreves na okoljske spremembe.
Radovednost, ki postane poklic
Želja do raziskovanja prihaja od znotraj, pravi Zasavka: “Mislim, da če imaš radovednost, željo po odkrivanju, te nekako poklic pripelje do tega. Sama sem del svojih raziskav opravljala v tujini, kjer sem delala z elektronsko mikroskopijo. Ta izkušnja je predstavljala pomemben korak v mojem izobraževanju, saj sem tam dobila prave usmeritve, strokovne temelje in potrditev, da sem na pravi poti.”
Danes zasavska raziskovalka raziskuje življenje in medsebojne vplive dreves v slovenskih gozdovih. Osredotoča se na razumevanje, kako naravni procesi vplivajo na rast in odpornost gozdnih ekosistemov. Letos je, po več kot dvajsetih letih dela na področju biologije dreves, prejela tudi najvišje priznanje na področju raziskovalnega dela in inovacij – Zoisovo priznanje za pomemben prispevek k razumevanju rasti in odzivanja dreves na podnebne spremembe ter druge okoljske vplive.
“Čeprav ob vseh napredkih v medicini, biotehnologiji, genetiki in po covidu velikokrat pomislim, kaj sploh pomenijo ta drevesa v primerjavi s tem. A se vedno znova pokaže, da so vse raziskave pomembne v teh obdobjih, ko se zgodi ogromno ekstremov. Nas pa zanima, kaj bo čez pet let.” In zato se teh raziskav tudi lotijo. “Vidimo veliko sanitarnih posekov, zaradi lubadarjev v zadnjem času tudi na višjih nadmorskih višinah. Vsi se sprašujemo in preko raziskav ugotavljamo, kako so ti poseki pomembni,” poudarja Gričar in dodaja, da smo z naravo vse bolj povezani ter da se zavedamo kvalitetnega življenja.
Kar se prilagajanja tiče, smo Slovenci zelo počasni
Narava se vedno prilagaja spremembam, dodaja. Preprostejše povedano, rastna sezona v letu se podaljšuje. Hkrati opaža, da se vsako leto začnejo spomladi drevesa prebujati prej, jeseni pa listje odvržejo kasneje. »V Sloveniji se del listnatih gozdov povečuje, saj se lažje in hitreje prilagajajo velikim globalnim spremembam kakor iglavci. Ti sodijo bolj na višje nadmorske višine, ampak smo jih v preteklosti sadili tudi drugod.”
In ker se iglavci počasneje in slabše prilagajajo na velike spremembe, imajo daljše obdobje okrevanja po poškodbah in so bolj dovzetni za napade škodljivcev, se znajo pojaviti težave v industriji. “Žage recimo, so še vedno prilagojene na iglavce. Podjetja v tej industriji bi se že morala usmerjati v listavce, pa se ne. Kar se prilagajanja tiče, smo Slovenci zelo počasni.”
Prilagajanja in prihodnost naših gozdov
Raziskave na področju biologije gozdnih dreves se bodo tudi v prihodnje razvijale v smeri čim bolj celovitega razumevanja dreves in njihovih odzivov na okolijske spremembe. Z obravnavo različnih delov drevesa – od listov, skorje, lesa pa vse do korenin – ter preučevanjem različnih populacij iste vrste raziskovalci skušajo razumeti, kako se drevesa prilagajajo tem razmeram.
Kar se tiče pa prihodnosti narave – predvsem ozaveščanja, kako pomembni so gozdovi, pravi Gričarjeva, da je bilo v zadnjih letih veliko narejenega. V mladih vidi upanje, saj so ekološko bolj ozaveščeni in odprti kot njihovi starši.
