18-letni Luka je kot mladoletnik napadal ljudi z železno palico, jim grozil z nožem in se nazadnje znesel še celo nad uradno osebo. Ni mu bilo pomembno, kdo stoji nasproti – ko ga je nekdo razjezil, je ta preprosto napadel – pa naj je bil sovrstnik, vzgojitelj v zavodu ali kdorkoli drug. Danes se nahaja v prevzgojnem domu Radeče, kjer še z 13 drugimi fanti išče novo pot. Pot, ki bi mu omogočila drugo priložnost za boljše življenje.
Vpisal se je na gimnazijo, a ga je droga povlekla pregloboko
“Imel sem težave z drogo. Jemal sem tablete, ki so me naredile res agresivnega,” je priznal Luka. Alkohol nanj ni deloval na enak način, “ko sem jedel tablete se mi je mešalo in sem naredil, kar mi je takrat padlo na misel.” Svojo pot v odvisnost je fant začel pri 14 letih s kajenjem konoplje, ker je pač želel probati. “Občutki po tem so bili res dobri, pa me je zanimalo, kako bo pa še kaj drugega fajn. Ko si mlad, si misliš, meni cel svet nič ne more, jaz ne bom odvisen, meni ne bo nič. Zdaj moram za nazaj plačati, vso karmo.” Pripoveduje Luka, ki se je vpisal na gimnazijo, a zaradi težav tudi kmalu izpisal.
Danes že polnoletni fant razume, kakšne težave je povzročal doma. “Zdaj mi je zelo žal. Saj sem nekje zadaj vedno vedel, da sem odvisen, pa sem si lagal. Sam sebe sem prepričeval, da nisem odvisen. Ampak sem v sebi vedel, da to ni resnica. Ko začne droga vplivati na življenje in vidiš, da gre na slabše, potem nič ni več tako fajn.” Tako je na enem izmed zaslišanj na sodišču dobil pogoj, da gre na odvajanja ali v prevzgojni dom. Izbral je odvajanje. Žal pa tam ni zdržal in je kmalu krenil po ustaljeni poti. “Ko je prišla pošta iz sodišča, me je postalo strah, da bom moral nazaj pa sem naenkrat vzel kar 15 tablet. Takrat sem se čisto zgubil, nisem vedel kje sem.” V resnici pa je bil takrat v kuverti poziv za prestajanje vzgojnega ukrepa v radeškem domu, kjer smo se tudi mi srečali z njim.
Strah ga je, kaj bo v zunanjem svetu
“Zdaj sem v redu,” je prepričan Luka, čeprav ga je strah, da ga bo zunaj znova premamila droga. V prevzgojnem domu je že 9 mesecev. Če bo priden, je povedal, ga čaka še eno leto. “Vem, da tako mora biti pa sem se nekako navadil.” Njegova miselnost je danes precej drugačna. “Z jezo imam težave že dolgo, zdaj sem šele začel delati na tem. Prej mi je bilo vseeno. Če sem se razjezil, sem pač se. Ampak to ni pošteno do drugih. Sem kasneje dojel, ko sem videl takšno zgodbo pri drugih, kot zunanji opazovalec,” pošteno prizna naš sogovornik, ki se je učil tudi preko zgodb drugih: “Ko sem to tu videl, sem se zavedel, da sem točno to tudi jaz. To mi je odprlo oči, postalo mi je žal za vse, kar sem storil. Vedel sem, da delam narobe, pa sem moral na lastni koži spoznat. Sem bil jezen tudi nase.”
V Prevzgojnem domu Radeče za fante organizirajo različna izobraževanja, delavnice. Luki je všeč avtoličarska in kovinarska, ker “sta mojstra res v redu.” Možnosti za različne aktivnosti imajo tudi popoldan, tako je naštel fitnes, glasbene in kreativne delavnice, telovadbo. Za vikend pa tudi nekaj televizije. “V tistem delu zgradbe pa je kot zapor,” je še pokazal, “toliko, da veš kam boš prišel, če se boš preveč zaj… Te pa strezni, vsaj mene je.”
Zdaj ve, da je sam kriv da je tam, kjer je …
Sicer ne krivi drugih za to, da je zaprt. “Sam sem kriv za to, da sem tu. Tako je. Manj kot se slepim in si govorim, kaj so mi drugi naredil, bolje je. Ker ni res – sam sem to naredil. Vedel sem, da se moram ustaviti, ampak mi je bilo vseeno. Zdaj pa imam.” Sicer pa v prestajanju ukrepa vidi tudi priložnost. “Imam čas, da tu dokončam šolo. Potem pa, ko bom prišel ven … Eni si vzamejo en mesec, da se samo zabavajo. Jaz pa ne vem, če je to dobro. Jaz bom še videl, izbiram med študijem ali službo. Večji luzer si, če ne probaš študij, kot pa da greš in padeš,” razmišlja danes in poda še sporočilo za mlade, ki bi utegnili ponoviti njegovo napako: “Samo po pameti pa bo. Nasilje ni nikoli rešitev. Nasilje le rodi novo nasilje.”
