Weiss: “Edina možnost, kaj početi v življenju, je bila zame od nekdaj ukvarjanje s fotografijo.”

Ob vstopu v fotografski atelje Weiss me s toplim nasmehom prijazno pozdravi Stane Weiss, zgovoren 84-letnik, kakršnega z ozirom na že dopolnjena leta marsikdo ne bi sploh več pričakoval na delovnem mestu. A kar je začel njegov ded, je šlo iz roda v rod naprej in tako danes že četrta zaporedna generacija opravlja fotografske storitve pod prepoznavnim imenom Foto Weiss.

Iz Gorice in Polzele v Trbovlje

Franz Weiss je bil tisti, ki je z odprtjem fotografskega ateljeja v Gorici leta 1896 zastavil zgodbo o storitvah, za katere še slutil ni, da bodo postale častitljivo dolga družinska obrt. Leta 1910 je prejel v Parizu zlato medaljo za svoje delo, ki ima posebno mesto v vitrini ateljeja. Ste vedeli, da je prav on v Gorici naredil posnetke prvih poletov letalca Edvarda Rusjana?

Franz se je z družino preselil v Polzelo, kjer je bil z njim tudi njegov sin Stanko. Ta se je kot mlad mož dvakrat tedensko vozil preko Prebolda (“čez hrib”) z motornim kolesom v Trbovlje fotografirat, in prav tu se je odločil ustaliti z delom in družino – l. 1929 je postavil hišo, v kateri so zgoraj bivali, spodaj pa je razvijal fotografije.

Včasih je oprema tehtala po več deset kilogramov

Ko je sogovornik Stane štel 35 let, je prevzel nadaljevanje družinske tradicije. Končal je fotografsko šolo v Ljubljani l.1954, kjer je opravil pomočniški izpit pri FotoGrad-u na Miklošičevi v Ljubljani. “Edina možnost, kaj početi v življenju, je bila zame od nekdaj ukvarjanje s fotografijo. Kar je začel ded, je edino pravilno ohranjati in nadaljevati.”

A včasih je bilo vse drugače. “Oprema je tehtala po več deset kilogramov-Stanetov ded je imel nosače pomagače, količinsko je bilo opreme neprimerno več kot danes, takrat se je fotografiralo še na steklene plošče (predhodniki negativov).” 

So bile pa prednosti z vidika ohranjanja, izpostavlja sogovornik in slikovito pove: “Razen če ga ne zmečkaš, strgaš in tako uničiš, negativ za vedno ostane v smislu arhiva – danes pa lahko z enim klikom vse izgine” ter zdajšnji generaciji polaga na srce, naj imamo več kopij na več mestih, zlasti ko gre za nam ljube posnetke.

Vse (razen fotoaparata “na šverc”) pustili doma in bili izseljeni v Petrinjo

Pred 80-imi leti je bila družina Weiss izseljena na območje sosednje Hrvaške, v mesto Petrinja, kamor so jih odpeljali iz zbirnega centra v Rajhenburgu (Brestanica pri Krškem). Leta 1941 so morali vse pustiti doma, a Stanko ni imel srca odpovedati se svojemu fotoaparatu; vzel ga je s seboj, kar pa je pri pregledu prtljage opazil šef rajhenburškega zbirališča in ga zaslišal. “Oče se je v hipu znašel: Vzel sem ga, če bi morda vi potrebovali kaj podokumentirati, poslikati.” Tak odgovor je bil pogodu Nemcem in tako so Stanetovemu očetu vrnili njegov fotografski aparat Leico, ki mu je prinašal v internaciji kruh. V Petrinji je kljub vojni vihri ohranjal svojo strast – delo mu je namreč nudila družina Miffek, ki je prav tako imela tam svoj fotografski atelje; kot Stanko v Trbovljah.

Danes v Trbovljah, zjutraj v Črni Gori; številne poroke

Po tem, ko je leta 1972 obrt prevzel tretji fotograf v družini, sogovornik Stane, se je največ dela opravljalo na terenu, tako je bilo nekje do leta 1990/91. Potoval je po vsej Jugoslaviji in kot zunanji fotograf delal za Rudis Trbovlje, Strojno tovarno Trbovlje, Hermes, Nivo Celje, JAT, itd…

Po naročilu Rudisa denimo se je tako rekoč z danes na jutri po uničujočem potresu v Črni Gori odpravil fotodokumentirat poškodbe stavb pod Unescovo spomeniško zaščito. “Tako sem obesil znak ZAPRTO in večkrat krenil na nočno pot po različnih koncih Jugoslavije,” obuja spomine nasmejani Stane, ki se rad spominja potovanj po različnih koncih, tudi po Avstriji in DDR (Vzhodna Nemčija).

To so bili časi, ko se je razvijalo največ iz analognih fotoaparatov preko negativov – najpogosteje 36 slik, manj 24, so pa obstajali tudi filmi z 12 posnetki.

Z vidika terenskega fotografiranja pravzaprav Foto Weiss ter nosilec obrti Stane Weiss nista imela konkurence; tako je od leta 1965 poskrbel, da se je v slikovni obliki ohranil spomin na veliko poročnih dni, začenši na Občinskem uradu v Trbovljah in nato tudi na gradu v Laškem, pri laškem zdravilišču, na Ranču Burger in na Gradu Bogenšperk, Gradu Otočec, pa še kje …

Od samih temeljev do postavitve trboveljskega dimnika

Z njegovih posnetkov je viden dotedanji dimnik višine 80 metrov, poleg katerega se je leta 1975 začel postavljati nov, ta s 360 metri, ki danes dela Trbovlje prepoznavne – imajo vendarle najvišji dimnik v Evropi. Dimnik obdaja t.i. plašč in v notranjosti je dimna cev, do katere si prvih 27 metrov lahko šel po stopnicah, naprej pa je bil nameščen poseben lift, na katerega se je Stane stisnil in se podal proti vrhu, od koder so mu uspeli čudoviti posnetki.

“Si mislim včasih, koliko sem že star, a res neverjetno, koliko številk imam še vedno v glavi,” se sam sebi in svojemu spominu čudi Stane. Zadnjih pet metrov dimnika so gradili iz šamotne opeke, delavci pa so v treh izmenah neprestano delali leto in pol. Vse to razkrije fotograf, ki je svoje poslanstvo že predal naprej svojemu sinu Stanetu.

Stane, ki se je skupaj s soprogo v življenju razveselil sina in hčerke, ima tudi enega vnuka in dve vnukinji ter eno pravnukinjo, je vesel, da njegov sin Stane nadaljuje družinsko tradicijo, sam pa še vedno rad posedi v ateljeju in ohranja stik s fotografijo; skozi delo in skozi obujanje spominov, ki mu jih vzbuja lična zbirka različnih fotoaparatov iz različnih obdobij.

SORODNI ČLANKI:

Po potresu v Petrinji: Nič ne more zlomiti 80 let prijateljstva in solidarnosti