24.3 C
Trbovlje
petek, 30. julija 2021
ZON.si1+1=2Veliko zgodb je bilo, ki se jih z veseljem spominjajo

Veliko zgodb je bilo, ki se jih z veseljem spominjajo

Starši, dedki in babice so nam velikokrat pripovedovali, kako je bilo v šoli včasih. Učitelji so bili takrat bolj strogi, prav tako pa so imeli več pravic, s katerimi so naredili red v razredu. Otroci so dvakrat premislili, če bodo kaj ušpičili in s tem tvegali takšno ali drugačno obliko kaznovanja. V tistih časih je vladala popolna disciplina in učenci med poukom niso smeli niti pisniti, spregovorili pa so lahko le, če so bili vprašani.

Otroci so dvakrat premislili, če bodo kaj ušpičili in s tem tvegali takšno ali drugačno obliko kaznovanja.

Že ko sem bila sama učenka, se je marsikaj spremenilo in  učitelji  niso  bili  več nobeni ‘bavbavi’, ampak so znali prisluhniti učencem in jim pomagati, če so imeli težave. Spremembe pa so  bile tudi v načinu učenja, saj smo lahko aktivno sodelovali pri razlagi in dejavnostih znotraj pouka, tu pa tam se je  celo zgodilo, da smo sami predstavili  del kakšne snovi.

Danes si kot učiteljica ne morem predstavljati, da bi pouk potekal vsak dan enako, monotono, brez kakršnih koli pripomočkov, eksperimentov, ekskurzij … Verjetno bi se mi zmešalo od dolgčasa. Želim, da so moji učenci pri pouku sproščeni, da jim je lepo in se dobro počutijo. Šele takrat postanejo vedoželjni ter odprti za nove ideje. Pomembno je, da učenci dobijo občutek, da je vsakdo izmed njih nekaj posebnega in da ni vsakdo za vse, saj v življenju v resnici ne potrebujemo vsi vseh znanj. (Marjana Eberlinc, učiteljica slovenščine, 37 let delovne dobe)

Osnovna šola Tončke Čeč v Trbovljah praznuje šestdeset let. Dvakrat več kot samostojna Slovenija. Kljub letom je mlada. Mlada je zaradi obrazkov, ki zvedavo pogledujejo skozi okna šole. Mlada je zaradi učiteljic in učiteljev in njihovih neizčrpnih ustvarjalnih idej. Tokrat šolo predstavljamo malo malo drugače. Spregovorile so učiteljice in obujale spomine. Učiteljica slovenščine Marjana Eberlinc pa je te spomine zbrala in uredila.

Katarina Pajer Povh

OŠ Tončke Čeč sem kot učenka obiskovala od 1. do 5. razreda. V prvem razredu je bila moja razredničarka Breda Šere. Spominjam se je kot tople, srčne in hudomušne učiteljice, ki nam je popestrila prvo leto šolanja in s tem zagotovila spodbudno šolsko okolje, kjer smo si nabrali temelje za nadaljnje šolanje. Z občutki topline, srčnosti, spodbujanja, motiviranja, spodbujanja razvijanja močnih področij se spominjam tudi nadaljnjih 4 let šolanja na OŠ TČ. Prav tako se v današnjem času vsi zaposleni trudimo, da zagotavljamo učencem varno in spodbudno okolje, v katerem lahko razvijajo močna področja in se optimalno razvijajo vseh 9  let šolanja. Če torej povežem moje občutke in lepe spomine iz šolskih dni kot učenka na naši šoli in sedaj kot učiteljica, ravnateljica, lahko trdim, da za našo šolo velja, da tradicionalno spodbuja znanja, vrednote in kompetence, ob katerih se učenci lahko razvijajo, predvsem pa menim, da so zaposleni pri nas empatični ter srčni ljudje, ki vse kar počno, delajo za dobro otrok.

 

Družben razvoj, globalizacija, digitalizacija … so prinesli velike spremembe. Spremenilo se je marsikaj, tudi pristopi poučevanja in otroci vzgojeni v skladu z današnjim časom. A na naši šoli se trudimo, da postavljamo na prvo mesto učence in njihov dobrobit, trudimo se za pozitivne medsebojne odnose in pozitivno komunikacijo, spodbujamo srčnost in strpnost, saj ne glede na spremembe ljudje ostajamo socialna bitja, ki nujno potrebujemo osebni stik, toplino in varnost. (Katarina Pajer Povh,  učenka, učiteljica, ravnateljica OŠ Tončke Čeč)

Rada se pohvalim, da sem delovala v osnovni šoli, kjer obstaja pozitivna energija, ki  jo ustvarjajo učitelji skupaj z učenci, starši in okoljem.

Cvetka Kozmus

60 let, kako dolga doba! Dolga, ko razmišljam, kako hitro teče čas, kaj vse se je v tem času zgodilo in spremenilo. Minilo je tudi 60 let, odkar je na Plevčkovem hribu zrasla in odprla svoja vrata nova osnovna šola v Trbovljah, Osnovna šola Tončke Čeč. Še vedno stoji tam, v tem času so jo obnovili, dogradili in postavili novo telovadnico, marsikaj se je spremenilo, a še vedno odpira vrata učenosti številnim učencem. Ko jo vidim, se vrnem v tisti čas, ko sem jo obiskovala kot učenka.

 

Nanjo me vežejo posebni spomini. Bila sem med tistimi veselimi prvošolci, ki so tu v letu 1961 prvič prestopili šolski prag. Osem let je bila moj drugi dom. Spominjam se učiteljev, učilnic, telovadnice, velikega mozaika na steni v likovni učilnici, ki je dajal prostoru poseben vtis, v šolo smo hodili zjutraj in popoldan pa tudi ob sobotah, začetek in konec ure je označil šolski zvonec, spomnim se zvočnika, po katerem je ravnatelj posredoval obvestila …

A tu moje zgodbe še ni konec. V isto šolo sem se vrnila malo starejša kot socialna delavka in vedno bolj doživljala, da je to moja šola od nekdaj. Svetovalno delo mi je bilo izziv, delo z učenci me je izpolnjevalo, dobro sem se počutila med sodelavci. Ostalo mi je ogromno zgodb učencev, lepih spominov in dobrih odnosov.  V tej šoli sem začela svojo šolsko in zaključila poklicno pot, ko sem se upokojila.

Vesela sem, da sem del obstoja in delovanja Osnovne šole Tončke Čeč. Rada se pohvalim, da sem delovala v osnovni šoli, kjer obstaja pozitivna energija, ki  jo ustvarjajo učitelji skupaj z učenci, starši in okoljem. (Cvetka Kozmus, socialna delavka, upokojenka)

“Korak za korakom« prihajajo do zastavljenih ciljev”

Ko danes prvošolci in drugošolci vstopijo v svojo učilnico, jim ta ponudi obilico različnih dejavnosti. Delo po kotičkih jim omogoča razvijanje različnih znanj preko različnih didaktičnih pripomočkov, ki jih za njih ustvarimo učiteljice. Raziskovanje, medsebojni pozitivni odnosi, odprta komunikacija in igra so del našega pouka. Jutranji krog je del našega vsakdana, z njim učence popeljemo v ciljno zastavljene dejavnosti tistega dne, tedna.

Ko danes učiteljica vstopi v razred prvošolcev in drugošolcev zagleda radovedne, vedoželjne in razigrane učence, ki so v velikem pričakovanju odkrivanja novih znanj.

Ko danes obiskovalec vstopi v razred prvošolcev in drugošolcev,  zagleda učilnico razdeljeno po kotičkih, kjer učenci glede na svoje sposobnosti izbirajo in rešujejo naloge, se gibajo, medsebojno sodelujejo in “Korak za korakom« prihajajo do zastavljenih ciljev”. (Alja Volker, učiteljica 1. razreda, 19 let delovne dobe in Ines Dolenc  učiteljica 2. razreda, 17 let delovne dobe)

Vsi skupaj se trudimo, da nismo razdeljeni na »mi in vi«, temveč smo ponosno »vsi Tončkini«

Pri svojem delu se srečujem z otroki s posebnimi potrebami. Moja poklicna pot se je začela v Vrtcu Trbovlje, a kmalu se mi je uresničila želja po poučevanju v osnovni šoli s prilagojenim programom. Tako sem dnevno prihajala v šolo na Plevčkovem hribu in tako je še danes.

 

Kot novopečena specialna pedagoginja nudim pomoč učencem s posebnimi potrebami. Utrip na osnovni šoli Tončke Čeč sem najprej spoznavala kot izvajalka učne pomoči in spremljevalka učencem z vedenjskimi težavami. Danes pa se pri svojem delu »selim« po trboveljskih osnovnih šolah.

Ko v mislih potujem približno 30 let nazaj, se spomnim prvega dneva, ko sem vstopila v šolo in se napotila po stopnicah navzgor v prvo nadstropje. Zagledala sem predelno steno, ki je ločevala prilagojen program od rednih oddelkov osnovne šole. Res je, da sem vstopala v zgradbo Osnovne šole Tončke Čeč, a sem bila zaposlena na takrat ločeni pedagoški enoti Franc Vresk.

Ko vstopim v šolo danes, ni več pregradnih sten. Ob prvem prihodu mi ravnateljica razkaže razrede, iz katerih nadobudno kukajo zvedave oči in nasmejani obrazi, prav iz vseh. Pove, da se na šoli izvajajo trije programi osnovne šole, vsi pod Tončkinim okriljem, enotno, sodelovalno.

Res je, tekom let so pregrade padle. Kot družba smo začeli razmišljati o integraciji in vključevanju otrok s posebnimi potrebami. Tako sem začela kot mobilna specialna pedagoginja obiskovati tudi druge lokalne  osnovne šole in nuditi pomoč in podporo učiteljem in učencem v rednih oddelkih.

To so bili prvi koraki na poti k inkluziji, ki danes ruši tudi pregrade in stereotipe v naših glavah. Učenci, ki pri nas obiskujejo prilagojen program z nižjim izobrazbenim standardom, se tako vsakodnevno družijo z ostalimi vrstniki na šoli,  se aktivno vključujejo v različne kulturne in druge dejavnosti na šoli. Vsi skupaj se trudimo, da nismo razdeljeni na »mi in vi«, temveč smo ponosno »vsi Tončkini«. (Rosana Jošt, specialna pedagoginja, delovna doba 35 let in Nives Dornik, specialna pedagoginja, delovna doba 6 let)

Vsak glasek je bil kot kamenček v mozaiku uspeha naše šole, ki je ime Tončke Čeč poneslo izven meja naše občine.

Na OŠ Tončke Čeč me vežejo lepi spomini. Predvsem na krasen kolektiv, na dobre medsebojne odnose z vsemi delavci na šoli in na pridne, ustvarjalne, hudomušne, simpatične otroke.

Januarja 1994 je šola postala spet osemletka.  Bila sem razrednik osmega razreda, ki se je preselil na »Tončko« in z njimi tudi jaz. No ja, za par mesecev, do junija, a sem ostala 25 let -do upokojitve (2019).

V Trbovljah sem poznana kot »tršica za glasbo«. To mi je všeč. Velik poudarek pri delu je bil posvečen petju. Peli smo ne samo v razredu, tudi na športnih dnevih, na izletih, v avtobusu, pač kamor nas je vodila pot.

Že kot otrok sem imela rada pust in pustne norčije. To sem tudi počela na šoli. Na začetku sem bila edina šema na predmetni stopnji. Malo sem jih navdušila z norčijami in tako je bilo vsako leto več maskiranih otrok. Nekateri razredi so bili zelo ustvarjalni. Nepozabne skupinske maske: Smrkci, Minjoni, Nune pojejo, kavbojci in indijanci …

Z devetletko so se začeli tudi izbirni predmeti. Poleg glasbenih vsebin sem izbrala tudi plesno področje.

Na srečo sem bila spet razrednik prve generacije, ki je preskočila razred. Bili smo zelo ponosni, ker smo iz petega razreda napredovali v sedmi razred. Na novo so bili izbirni predmeti. Učenci so si morali izbrati kar tri. Prva ponudba so bili pri meni starinski in družabni plesi. Vpisal se je tudi učenec, ki je ves čas sedel ali napol ležal na okenski polici. K predmetu je prišel, ker je rad gledal, kako plešejo.

V novem šolskem letu sem jim ponudila ljudske plese in ne boste verjeli, tudi moj »okenski plesalec« me je spet izbral.

Veliko učencev in učenk je sodelovalo v pevskem zboru. Vsak glasek je bil kot kamenček v mozaiku uspeha naše šole, ki je ime Tončke Čeč poneslo izven meja naše občine. Seveda, mladi in lepi glasovi se dotaknejo vsakega poslušalca, za njihovo izvedbo pa je veliko garanja in truda vseh.

V teh letih smo otvorili kar nekaj asfaltiranih cest v Trbovljah, popestrili obletnice raznim društvom, sodelovali na občinskih in državnih prireditvah. Pa ne se čuditi, če sem kdaj na odru stala z dvema različnima čevljema ali hodila bosa v mrežastih nogavicah v dežju od avtobusne postaje do Delavskega doma, ker sem tekla v petkah po Ljubljani, da ne zamudimo nastop v Cankarjevem domu in potem so čevlji postali premajhni. Oh, še veliko zgodb je bilo, ki se jih z veseljem spominjam. (Zinka Bregar, učiteljica glasbe, upokojenka)

FOTOGALERIJA:

- Oglaševanje -

Iz kategorije


Preberite tudi

Največ Zasavcev na Hrvaško, le nekaj manj na dopust kar v domače kraje

Na našem portalu smo pripravili anketo, v kateri smo bralce spraševali, kam se bodo letos odpravili na dopust. Kot kaže, večina odhaja ali pa...