Kot sama pravi se rada vrača v rodno Zagorje. Mesto se je v vseh teh letih zelo spremenilo. “To je tako velika razlika, da je težko opisati. Jaz sem takrat odšla iz malega Zagorja, ko so večino mesta prekrivale grede, polja in travniki. Ob cestah so bile kupice šute (op.a. drobno zmlet premog), skozi mesto pa je tekla črno obarvana Medija. Jaz sem v otroških časih ravno zaradi tega mislila, da so vse reke črne,” spomine na Zagorje slikovito oriše novinarka in pisateljica Valerija Skrinjar Tvrz, ki je v teh dneh v zagorski knjižnici predstavljala svojo zadnjo knjigo.
Novinarka in pisateljica, Valerija Skrinjar Tvrz, se je 8. novembra 1928 rodila v Zagorju. V Knjižnici Mileta Klopčiča je imela predstavitev zadnjega avtorskega dela in bila je izjemno vesela toplega sprejema občanov.

Valerija Skrinjar Tvrz je pisateljica, rojena v Zagorju ob Savi, ki je v svojem 94-letnem življenju doživela marsikaj. Kot 15-letnica se je pridružila partizanom in odšla iz Zagorja. Pri partizanih je opravljala delo partizanske šifrantke, kasneje pa tudi poklic partizanske učiteljice. To je bila zanjo uresničitev želje iz otroških let.
Od partizanske šifrantke do novinarke
Ob pisanju poročil takratnega vojnega dogajanja, je usoda hotela, da so v njenih besedilih odkrili nadarjenost za pisanje. Partizani so jo usmerili v novinarske vode. Njeno nadaljnje izobraževanje se je začelo v Ljubljani, zaključilo pa v Beogradu. Večino življenja je delovala kot novinarka v Sarajevu pri Tanjugu (Telegrafska agencija nove Jugoslavije), leta 1992 pa se je zaradi izbruha vojne v Bosni in Hercegovini preselila v Ljubljano, kjer še danes živi in ostaja zvesta pisanju.
Kljub vsej tehnologiji, je njena prva izbira še vedno pisalni stroj

Pisalnega stroja, ki ga je v dar prejela v začetku novinarske poti, se poslužuje še danes. Vsaka knjiga, ki jo napiše, se rodi pod glasnimi zvoki mehanične tipkovnice. Šele kasneje, kot sama pravi, jo pretipka na osebni računalnik in pošlje v lektoriranje. Prav tako je nastal tudi njen najnovejši roman Enaki koraki, novi časi, ki ga je predstavila v Knjižnici Mileta Klopčiča v Zagorju. Na koncu pogovora, ki ga je vodila Staša Lepej, si je prav za vsakega obiskovalca vzela čas in obudila spomine na rojstno mesto.
“Zdaj se vračam v velemesto. Zagorje je tako zelo zraslo, tako lepo zraslo. Če pomislim na tisto šuto, je tam sedaj park,” pove tovarišica Valči ter doda, da je dobro da se pokojni več ne vračajo na ta svet, ker Zagorja ne bi prepoznali – bi verjetno mislili, da so prišli v evropsko velemesto.