V nekaterih zadevah so Kitajci sto svetlobnih let pred nami, nekje pa še v srednjem veku, ampak zagotovo nas prehitevajo po levi in desni. Najbolj me je presenetila neprijaznost ljudi.
Pasoš ali potni list, debel je cca. pol centimetra, ko ga dobiš. Sedaj po desetih dneh na Kitajskem je “obnucan” in debel le še en milimeter. V življenju nisem bil
Ko sem bil v Maleziji smo zapustili hotel opoldne, šest ur čakali na prevoz do letališča tam smo se po dveh urah spokali na avion za Dubaj. Po osmih urah
Pred leti, ko sem še veliko sodeloval s Čuki in se precej družil z Jožetom, se mi je isto dogajalo kot sedaj v Vietnamu. Med kakšnim potepom, kolesarjenjem ali samo
Niti ne vem kje, ampak nekje, na nekem plakatu sem videl tisto skalo v morju na njej pa par borovcev. Čudovita slika, ki se mi je vtisnila v spomin. Na
Spim, oziroma spal sem. Vsak dan, tam okrog dveh sem nevaren sam sebi in morda tudi komu drugemu, ker … ker mi veke pokrijejo oči, noge postanejo telečje in ne
“Kaj delajo te ljudje na avtobusu? Samo da je “gužva”, kaj je to za en k*rac,” so bile prve besede, s katerimi je Lovro Lezič ogovoril filmarja Matevža Luzarja in
