Ko sem bil v Maleziji smo zapustili hotel opoldne, šest ur čakali na prevoz do letališča tam smo se po dveh urah spokali na avion za Dubaj. Po osmih urah letenja smo še osem ur čakali na let za Beograd in po šestih urah pristali. Ker sem šel na to potovanje z neko srbsko agencijo so se ostali iz skupine postrgali domov, jaz pa sem moral priti še v Slovenijo. Spet sem čakal celo popoldne na prevoz in po šestih urah vožnje prispel domov. Cena tega je visoka, cena vsega skupaj pa neprecenljiva. Slabo itak vedno pozabiš, ostanejo pa samo lepi spomini. Potovanje in čakanje na letališču …
Kategorija “nepozabno”
Tudi vožnja z vlakom v Indiji spada v kategorijo “nepozabno”. Tisti, ki so to izkušnjo doživeli, vedo, ostali pa si težko predstavljate avanturo, ki je na nivoju najhujših adrenalinskih preizkušenj. Ležal sem poleg mrtvega človeka, kar se je izkazalo šele na končni postaji, ko so po “cimra” prišli komunalci. Brez panike in kakega protokola, prijeli in odnesli. Kako je do tega bizarnega druženja prišlo, raje ne povem, je na meji normalnega, morda paranormalnega, seveda ni za javnost. Tokrat z lastno cenzuro, ne s strani urednice.
Morda za javnost niso niti dogodki v puščavi Tar, kamor smo prispeli s kamelami in džipi. Prvič v življenju sem videl jokati kamelo in kasneje slišati njen smeh sreče. Namreč, ko smo prišli do peska smo džipe zamenjali s kamelami. Tista, ki je bila namenjena Lovrotu je začela neutolažljivo jokati, ko ga je zagledala. Verjetno takega bremena ni sposobna prenesti. Lovro se je odločil, da bo šel ta del poti peš in problem rešil.
Pri skoraj sedemdesetih sem postal (skoraj) narkoman.
Domačini so nam sredi puščave pripravili tabor, na ognju nekaj skuhali in … začel se je ringlšpil. Malo prej smo se naužili nekih sladkarij, ki smo jih prej nabavili v mestu. Reče se jim “kuki”. Verjetno zato, ker smo skoraj vsi samo še kukali izpod vek, meditirali in se čudili kaj se z nami dogaja. Po nebu so vozile kočije, se sprehajale razne živali, občutek za čas in razdalje je izginil, skratka tak ful fajn lajf je bil vse do zjutraj, ko smo se začeli prebujati in drug drugega spraševati; »A si bil tudi ti tako zadet kot jaz?« Pri skoraj sedemdesetih (67) sem torej postal narkoman. No ja, čisto tako že ni, bilo je izjemoma, ostajamo na tekočih substancah.
Počasi smo se s severa pomikali proti jugu, pokrajina se ni dosti spreminjala, vsaj v tem delu ni gozdov niti zelenja, povsem drug svet kot pri nas.
Tadž Mahal ali Sveti Sava?
Malo bom preskakoval dogodke, kar pa bistva zgodbe ne bo spremenilo. V Agri smo seveda obiskali tisto slavno, verjetno najbolj obiskano točko v Indiji, mavzolej Tadž Mahal, spomenik ljubezni in čudo arhitekture. Zgraditi ga je dal šah Džahan v spomin na svojo ženo, ki je umrla med porodom njunega 14. otroka. Iz belega marmorja, v katerega so vgrajeni poldragi kamni. Impozantna zgradba, to bom nekoč obiskal sem si pred leti obljubil in beseda je meso postala. Toda tudi tu blizu nas, samo šest ur vožnje iz Ljubljane, je nekaj podobnega, samo ne tako razvpitega. Hram Sveti Sava v Beogradu, tudi iz marmorja (slovenskega), kar se mene tiče v notranjosti bolj bogat in še lepši.
Barve in ljubezen – to pa je praznik!
No, te iste oči pa skoraj nič niso videle, ko smo se udeležili najbolj zabavnega in veselega praznika v Indiji, imenuje se Holi. Festival barv in ljubezni. Dva dni bučne glasbe, plesa, norenja množice ljudi in posipavanja z barvami v prahu, ki ga pospremi običajno še zalivanje z vodo. Na tisoče ljudi, vsak s svojo vrečo barv v prahu posipa drug drugega in vse mimoidoče, vse vesele in razigrane. Po par dneh se barv s telesa znebiš, spominov na noro, res noro vzdušje pa verjetno nikoli.
Indija je res ogromna, nimam pravice dajati kakršnih koli ocen ali dognanj, tu v tem delu sem pač tako videl in doživel.
Lovro bo Indijo v lepšem spominu ohranil na južnejšem delu našega potovanja, kjer so kozarci in krožniki dobili vsebino, kar pa je tudi mene zelo razveselilo.
Nisva abstinenta
ne vegetarijančka,
rada dobro jeva,
za vikend sva pijančka.
Šnopc in meso
sta boljša od vode,
vitamini iz zelenjave,
pa že dolgo iz mode.
Zahodna obala Indije, tropski raj na zemlji. Goa, raj za turiste in naš končni cilj pred odhodom. Tu smo prvič dobili občutek, da smo nekje drugje, malo bolj je bilo podobno civilizaciji, ki smo jo navajeni. Pa smo spet tam … vino, pivo, meso, šoping, morje, noge u luft in vse kar ti srce poželi je bilo tu. Tu za ograjo, na drugi strani ograje pa klasika, smrad, umazanija in tisti nostalgični vonj po domači greznici, ki te vleče domov.
Smo že doma, zbiram vtise, gledam posnetke in uživam. Indija je fajn, ni pa za vsakega.
P.S. Ko tole berete sva z Lovrotom že skoraj na Kitajskem (18. oktobra odpotujeva). In obljubim, da se javiva V ŽIVO!
Hrabri mišek: V Gangesu sem iskal očiščenje, dobil pa drisko in “razsvetljenje” [foto]
