“Tomaž Žibert je radoveden, empatičen in vedno pripravljen raziskovati nove poti,” pravi sam o sebi. Hitro prepozna, kaj kdo potrebuje, zna prisluhniti in se postaviti v kožo drugega. Njegova strast je neformalno in formalno izobraževanje, še posebej na področju ekologije in izboljševanja lokalnih skupnosti, a njegovo poslanstvo se danes širi tudi na področje osebne rasti in coachinga.
Po izobrazbi inženir vodarstva in komunalnega inženirstva je na študij zašel bolj po srečnem naključju. “Nisem imel načrta,” priznava. “Odločal sem se med geografijo, geodezijo … na koncu pa me je pot zanesla na vodarstvo, kjer sem se našel.” Z opravljanjem izpitov ni imel nobenih težav. Učil se je skozi osebno motivacijo in tudi pri težkih predmetih dokazal, da lahko z voljo in osredotočenostjo doseže izjemne rezultate.
Ko je življenje postalo neobvladljivo
Njegova zgodba pa ni le o akademskih uspehih, ampak tudi o nepredvidljivih izzivih, ki jih prinese življenje. Tomaž je bil od nekdaj bolj tihe narave. V devetdesetih letih je v času vojne je izgubil stike s stricem in teto, na katera je bil zelo navezan. “Stric in teta sta me nekako vzela pod svoje okrilje. Postala sta mi kot nadomestna starša. V njiju sem pogosto našel več opore kot v pravih starših” pove. Zato ga je še toliko bolj potrlo, ko so izgubili stike. Takrat se je povsem zaprl vase.
Odkar se spomni, se je držal zase
Pravi, da se je družbe kar malo bal. Na začetku študija pa so se začeli krepiti čudni občutki – kot da ga vsi v njegovi okolici postrani gledajo, se mu smejijo in ga obsojajo. Prvi resni signal, da nekaj ni v redu, pa se je pojavil leta 2009. To je bilo leto, ko je Tomaž zaključeval študij, hkrati pa se je razšel s punco. Ko se je iz Ljubljane preselil nazaj v Trbovlje se spominja, da je bil sprva veliko bolj komunikativen kot sicer, imel je polno energije in v nekaj tednih je opravil ogromno količino dela – uredil si je sobo, študijske zapiske, prebelil stanovanje… Vsak dan je vstajal ob štirih zjutraj in ves dan delal. Zdaj ve, da je šlo za manično epizodo, ki se je kmalu spremenila v nepopisen strah in paranojo, ki ji je sledila prva hospitalizacija.
Slabe izkušnje z zdravstvenim sistemom in samoiniciativno izobraževanje in nadzor nad terapijo
Sledila so leta zdravljenja in hospitalizacij – vseh skupaj je bilo 11. Tomaž prizna, da so bile prve hospitalizacije zelo težke. “Čutil sem se kot del tekočega traku. Tablete, vojaška disciplina, in nihče mi ni povedal, kaj se dogaja z mano in zakaj,” opisuje. Imel je občutek, da so ga obravnavali površno, brez resničnega poglabljanja v njegov primer.
Njegova diagnoza je bila paranoidna shizofrenija. “Diagnoza je bila kot pečat, ampak to ni bila moja zgodba. Ni bila moja resničnost,” pravi. Kljub diagnozi je verjel in želel razumeti, kako lahko z njo živi naprej – in kako obvladovati zdravljenje, ne da bi ga popolnoma omejilo.
Začel je raziskovati, brati knjige, obiskovati forume in se učiti o psihiatričnih terapijah. S pridobljenim znanjem in podporo novega psihiatra pa je trenutno na poti postopnega zmanjšanja zdravil in ponovnega pridobivanja energije, spanja in stabilnosti.
Vizija: coaching in pomoč drugim
Tomaž je med in po študiju opravljal že več služb – tako preko javnih del, kot tudi iz svoje stroke, vendar se zaradi zdravstvenih težav nikjer ni obdržal daljši čas. Danes je vključen v program Socialne aktivacije, kjer mu pomagajo pri ponovni vključitvi v delovno okolje.
Poleg redne službe, je njegova vizija coaching za ljudi, ki se soočajo s podobnimi težavami. “Tistim, ki bodo želeli, želim pokazati, da diagnoza ni konec sveta. Da obstajajo poti in da lahko zgradiš življenje, v katerem lahko resnično uživaš in rasteš.”
Vsem, ki se soočajo s podobnim, sporoča to …
“Ne dovoli, da te diagnoza definira. Tvoja zgodba je tvoja, ne pečat na papirju. Lahko poiščeš druge poti, lahko raziskuješ, se učiš in gradiš življenje, ki ga želiš živeti.”
Svojo zgodbo je pred časom za ZON.si delil tudi Andrej:
Iz psihiatrične bolnišnice do novega življenja: Zgodba Trboveljčana Andreja