Malce pred deseto uro so včeraj zatulile sirene iz radeškega gasilskega doma, deset gasilcev je namreč hitelo do vrtca, do enote Čira Čara, kjer je prišlo do požara. A brez skrbi, šlo je le za evakuacijsko vajo.
Po besedah odgovorne v vrtcu za izvedbo evakuacije otrok Metke Zahrastnik, vajo z umikom otrok na varno izvedejo v sodelovanju z lokalnim gasilskim društvom vsako leto. Tokrat je vodji intervencije Janezu Soncu sporočila: “19 zaposlenih in vsi otroci smo zapustili prostore vrtca, nikogar ni notri.”
Za večino presenečenje
Vaja je dala realno oceno pripravljenosti predvsem otrok in strokovnih delavcev vrtca, ker je zgolj Zahrastnikova vedela, da gre za vajo. Otroci spodnjega nadstropja, ki so najmlajši, za nujen umik ven sicer tudi niso vedeli, a so bili po navodilu malce pred deseto uro v garderobi in obuti. Ob požarnem alarmu so tako vzgojiteljice le pograbile njihove jakne, odhiteli so na prosto in se zunaj, na varnem, oblekli.
Tisti otroci, ki pa so že starejši in so v igralnicah zgornjega nadstropja enote Čira Čara, kot tudi odrasli (strokovni delavci), o kakšni vaji niso niti slutili. Njihova prva misel ob alarmu in nato še ob pogledu na gasilska vozila, ki so s sirenami in utripajočimi lučmi prihitela, je bila preprosto, da je nekje v vrtcu zagorelo in se pač morajo umakniti, da bodo lahko gasilci opravili svoje delo.
“In ta element presenečenja, nevednost, ali gre za realno situacijo ali za vajo – to so tisti pravi pokazatelji, kje je reagiranje in ukrepanje dobro in kje so še rezerve, na katerih je potrebno delati v smeri izboljšav,” poudari poveljnik PGD Radeče Janez Sonc.
“Zgodilo pa se je nekoč, da se je lažno sprožil alarm, povrhu vsega takrat tudi hišnika ni bilo in k sreči so nam že tedaj prav tovrstne vaje dale samozavest in znanje, da smo pravilno odreagirali in se v hipu odpravili iz vrtca,” opisuje Metka Zahrastnik.
Otroci so z velikimi očmi opazovali delo domačih gasilcev in gasilk, nekaj izmed njih jih je tudi povedalo, zakaj jim je bilo všeč, da so v vrtec danes prišli gasilci:
Po tem, ko so gasilci pospravili vso uporabljeno opremo, so na široko odprli rolete obeh vozil avtocistern in otrokom odgovarjali na zastavljena vprašanja; nekateri so potrkali po čeladi, kako je trda, drugi so celo radovedno približali nos v notranjost le-te in ga seveda kaj kmalu tudi umaknili, nekateri so poskusili dvigniti in stisniti ročnik. Izostale niso niti spominske skupinske fotografije otrok z domačimi gasilci.
V očeh otrok je najbolj pomembno,
da je gasilska ekipa, ki je prišla pogasit požar, rešila njihove predmete. To so z otroško iskrenostjo in spontanostjo povedali kar sami, medtem, ko so gasilcem pomahali v slovo: “Hvala, da ste rešili naše najljubše igračke!”
SORODNI ČLANKI:
Pridobitev gasilcev: kupili lasten dom, tudi s pomočjo darežljivega 98-letnika
