Zagorski gostinec, ki je izigral protikadilski zakon, ko se je preselili v svojo gostilno, sicer pa po duši umetnik – pesnik, ki je po več kot dveh desetletjih svoje pesmi zbral in zapakiral v knjižno izdajo. Aleksandra Ritterja najbolje opiše v enem izmed svojih FB postov Matic Jere:
»Ko po napornem dnevu misliš, da je konec sveta in razmišljaš (ko vidiš tablo Zagorje), ali bi se na enega ustavil v Pubu, doživiš katarzo. Sredi tedna, ko je ponavad revšna povsod, je lokal poln, za šankom pa ni lepa točajka, ampak sam lastnik, ostareli oštir Komba, ki zabava ljudi, jim streže, pod šankom pa lesena deska, na njej pa domači špeh in sudžuk. Ne samo, da spiješ pivo, starec te še nafutra, pa čeprav je tečen in že malce senilen. To se lahko zgodi samo v Fejst Pubi u Zagorji!«
So pesmi namensko napisane za izdano knjigo?
Teh nekaj pesmic je starih zagotovo 20 let. Imel sem jih doma na papirju, na listkih …vedno sem imel težavo, ko sem kakšno hotel najti. Prijatelj Lado Kojnik me je spodbudil, da sem jih zbral in z njegovo pomočjo izdal pesniško zbirko. Zato rad rečem, da sem jaz tega otroka – knjigo spočel, on pa ga je rodil. Sva ata in mama.
S katero pesmijo se je začelo?
Začelo se je z Deklico, ki je bila upesnjena, Miki Muster pa je narisal strip. Naslednja bolj znana je Pod košnjo starega bora, ki jo pojejo Čuki.
Najbolj »slavna« pa je Lepa točajka.
Prejeli smo prvo mesto na festivalu Union fest. Matic Jere je spesnil, Klemen Benko naredil aranžma, jaz pa besedilo. Prijavili smo se in zmagali. »Ajnfoh«. Dobili smo 3000 evrov, nekaj smo si razdelili, nekaj dali v dobrodelne namene.
Se še obetajo kakšne nove pesmi?
Imam še kakšne tri, ki čakajo. Prijavili smo se tudi na Melodije morja in sonca, a nismo bili sprejeti. Celo na splitski festival smo poslali pesem, za katero sem prepričan, da bi bila izbrana, če bi jo pel eden od Hrvatov. Bomo pa poskusili točajko v bolj pop verziji. Počasi pa tudi pesmi, teh je že skoraj 10, spraviti na CD.
Na vaši poti so pomembno vlogo zaigrali tudi Čuki.
Leta 1991, ko se je začel radio GA GA sem začel delati s Sašom Hribarjem, kot nekakšen tržnik. Skrbel sem za reklame. Takrat je bil radio tako popularen, da so bili vsi zainteresirani. Tako smo se na nekem pohodu spoznali tudi s Čuki in postali pravi prijatelji, tudi v zasebnem življenju. Bil sem njihov prvi manager. Nastopil sem tudi v treh videospotih …
Širša javnost vas je bolj spoznala tudi, ko ste ukanili protikadilski zakon in se v gostilno preselili.
To je k sreči potihnilo. Bodel sem se z Ministrstvom za zdravje, od katerega sem dobil kazen, a je sodišče odločilo v mojo korist. Konec zgodbe.
Kakšni so plani za prihodnost?
Letos bo 20 let Fejst puba jaz pa si najbolj želim, da mene tukaj ne bi bilo več. Zmanjkuje mi energije, malo sem že star. Vzeli so me za svojega, jaz pa ne morem več biti toliko njihov. Včasih sem prihajal prvi in odhajal zadnji. To te skuri.
Torej boste prodali lokal?
Če bi se trenutno našel nekdo, ki bi mi ponudil dovolj, ne bi niti okleval. Je pa res, da mi vsi pravijo da naj ne prodam da ima lokal dušo. Tudi zabava ob 20 letnici vsekakor bo, tega nikakor ne bi zamudil.
Kako kot podjetnik, Zasavc vidite Zasavje?
Zasavje je slepo črevo v Sloveniji. Ponavadi niti ne vedo, kje je to. Smo daleč pod Trojanami, umaknjeni od dogajanja. Zagorje se sicer lepo razvija, a rondoje imajo povsod. Mi nimamo nič več. Problem so delovna mesta.
“Prepričan sem, da je nekaj v ljudeh umrlo.”
Kaj pa Zasavci?
Prepričan sem, da je nekaj v ljudeh umrlo. Ne more biti več isto. Pred leti sem trdil: v Zagorju v parku nekdo igra harmoniko in bo prišlo 300 ljudi. Zato ker je žur, ker je bilo takšno razpoloženje. Zato.
Danes pa nikakor. Vse je povezano z denarjem. Naj imajo ljudje zaposlitve in ne bo treba delat nobenih veselic in na ta način spodbujat, da bodo veseli in razigrani. Ljudje so zaskrbljeni, ker nimajo. Mladina je brez šihtov. Resda imajo mobitele, pa da je tehnološki napredek velik, ampak odnosov pa ni, druženja ni več toliko. Vsak je bolj za sebe.
