Občutki ponižanja, sramu, nemoči, lahko tudi groze pred vsakodnevnim prestopom šolskega praga. Najmanj to lahko občuti otrok, mladostnik, ki je (pogosta) tarča zbadanja sošolcev oziroma vrstnikov v šolskem okolju. Preverili smo, koliko medvrstniškega nasilja opazijo v zasavskih osnovnih šolah in kako se z njim spopadajo.
Povečini v zasavskih šolah opažajo porast medvrstniškega nasilja na spletu, točneje na družbenih omrežjih. Gre za verbalno nasilje, ki se običajno izvaja v času, ko učenci niso v šoli, kljub temu pa vpliva na medvrstniške odnose v času pouka, pravi Andreja Peterlin, svetovalna delavka OŠ narodnega heroja Rajka Hrastnik. Da se je tovrstno nasilje med otroki povečalo po epidemiji, opažajo skoraj v vseh šolah, kjer smo povprašali po pereči tematiki.
Žaljivka na Snapchatu zaboli enako kot udarec v trebuh
Verbalno nasilje, izključevanje iz skupine, zbadanje in žaljivke na račun narodnosti, zunanjega izgleda otroka oziroma mladostnika, njegovih osebnostnih lastnosti, pa tudi fizično nasilje v obliki obračunavanja s pestmi, spotikanja, porivanja … Vse to so pogosti simptomi medvrstniškega nasilja na zasavskih osnovnih šolah, pripovedujejo ravnatelji. Izjemno pomembno pa je zavedanje, da otroka lahko enako zaboli žaljivka kot udarec s pestjo v trebuh. “Pri nasilju ni nepomembnih stvari in za vsakega posameznika je pomembna kakšna druga stvar ali zgolj odtenek druge stvari,” je poudaril Damjan Štrus, ravnatelj litijske OŠ Gradec.
Marsikaj se odkrije, veliko ostane tudi skritega
A čeprav v vseh šolah pravijo, da so na vse vrste nasilja pozorni in nanj takoj reagirajo, hkrati ravnatelji tudi priznavajo, da veliko, predvsem verbalnega nasilja ostane prikritega. Fizično nasilje se opazi bistveno prej, meni Nataša Grošelj, ravnateljica OŠ Toneta Okrogarja iz Zagorja ob Savi. “Velikokrat otroci, ki so pridni, ne izstopajo in zato je še težje opaziti, če kdo nad njimi izvaja nasilje. Še najbolj to opazijo njihovi vrstniki, zato se trudimo otroke opolnomočiti, da bi v primeru nasilja nad prijateljem to zaupali odrasli osebi, lahko na šoli ali pa doma staršem,” je dejala Čedetova, ki meni, da se otroci pogosto nad vrstnike spravljajo na stranišču ali v garderobi, kjer učitelj ni ves čas prisoten. Da do tega ne bi prihajalo, imajo denimo v OŠ Trbovlje zjutraj glavni vhod zaprt, predvsem za višje razrede, ki jih pred vrata pridejo iskat tik pred pričetkom pouka.
Da se marsikaj odkrije, a veliko ostane skritega, pravi tudi Štrus. “Upam, da se ne motim, če menim, da na Gradcu učenci veliko stisk prenesejo svetovalnim delavkam, učiteljicam dodatne strokovne pomoči, razrednikom, knjižničarki. Najbolj tempirane bombe pa so tisti, ki niso vajeni deliti svojih stisk z osebo, ki jo ima na šoli vedno in povsod na voljo,” meni Štrus in dodaja, da zato kljub obravnavanju veliko stisk učencev še vedno lahko kdo ponikne in ga odrasli lahko prepozno opazijo ali celo prezrejo. “In zdaj, ko je duh ušel iz steklenice in imamo že drugi samomor v državi v štirih mesecih, je velika nevarnost, da to postane opcija še za koga. In zdaj je trenutek, ko se ne sme čakati, ampak je potrebno delovati v smeri pozitivnih afirmacij,” je še opozoril Štrus.
Vse zasavske šole, s katerimi smo govorili o tematiki medvrstniškega nasilja, izvajajo programe o preprečevanju medvrstniškega nasilja in v njih predvsem ozaveščajo otroke, da o opaženem nasilju povedo odraslim brez občutka, da gre za tožarjenje. “Ker je besedno nasilje težko opazno, je toliko bolj pomembno, da smo vsi zaposleni, še posebej pa učitelji pozorni na morebitne žrtve teh dejanj, ki pogosto spremenijo svoje vedenje, se zaprejo vase, poslabša se jim učni uspeh, nimajo več volje obiskovati šole,” je o preventivi povedala Grošljeva, v hrastniški osnovni šoli pa imajo denimo tudi nabiralnik, kamor lahko učenci napišejo, če so v stiski oziroma prijavijo nasilje.
So starši postali preveč zaščitniški?
V primeru prijave nasilja učenca nad vrstnikom šole ukrepajo tako, da opravijo pogovore z vpletenimi učenci, o tem obvestijo njihove starše in naredijo načrt, kako pravilno ravnati oziroma reagirati na konkretno situacijo. V Hrastniku na primer učencem, ki prejemjo vzgojni opomin, pripravijo individualiziran vzgojni načrt, istočasno pa pozornost namenjajo tudi učencem žrtvam. “Kot vzgojni ukrep pogosto izvajamo tudi mediacijo,” je pojasnila Peterlinova.
Kako pa vse to spremljajo starši problematičnih otrok, ki se znašajo nad svoje vrstnike? Peterlinova pravi, da večina staršev lepo sodeluje s šolo v primeru reševanja vzgojnih težav otroka, a so tudi takšni, ki za to rabijo dlje časa. Podobno opažajo tudi drugje, saj ravnatelji pravijo, da je ogromno staršev realnih in so pripravljeni prisluhniti in sodelovati pri razreševanju problemov. Pretirano zaščitniški starši na drugi strani pa vzgojne ukrepe šole zoper njihovega otroka sprejemajo različno, največkrat slabo, napadalno, očitajoče in konfliktno, zanikajo krivdo svojega otroka in iščejo vzroke drugje, sta povzela litijska ravnatelja. Čedetova pa opaža, da je tega več predvsem po epidemiji, saj da si nekateri starši zatiskajo oči, češ “moj otrok pa ne”.
SORODNI ČLANKI:
Kako pa VI ukrepate PROTI nasilju v družini in nad ženskami?
