Hrastničan plesalec in koreograf Branko Potočan je na slovenski sceni sodobnega plesa prisoten že vrsto let. Za njim je zavidno število zahtevnih projektov, saj se lahko pohvali z najmanj 40 avtorskimi predstavami, tako solo kot z večjimi zasedbami. Dnevno sodeluje z številnimi režiserji v večini slovenskih gledališč.
Za svoje delo je prejel več nagrad doma in na tujem. Poleg plesnega in koreografskega dela deluje kot pedagog na področju sodobnega plesa ter organizira delavnice sodobnega cirkusa in druga usposabljanja. Branko Potočan je konceptualno vzpostavil tudi produkcijski model – cirkuški kabaret Cirkus na mesec, ki je cirkuški kabaret za mlado in staro. Zasnovan je kot sklop krajših točk, ki tvorijo zaokroženo celoto in so rezultat izobraževalnega procesa zračnih disciplin in sodobnega plesa, ki jih skupina Fourklor zadnja leta intenzivno razvija.
Leta 2002 je osnoval Mednarodni festival Rdeči revirji v Hrastniku, ki je letos dočakal že 22. izvedbo. Cilj, ki si ga je na začetku zastavil, je vsekakor dosegel – približati umetnost tistim, ki imajo težji dostop do tovrstnih dobrin.
Dosegli ste cilj, uspelo vam je povezati Zasavje z umetnostjo. To seveda ne pomeni, da umetnosti v Zasavju ni, je pa vsekakor manj dostopna kot v večjih mestih.
Želeli smo predvsem prinesti nekaj novega. So stvari, ki jih lahko vidimo le na določenih destinacijah in ljudje ne gredo vedno nekam daleč, da bi to videli. Zdaj pa se takšni dogodki dogajajo, lahko bi rekli pred hišnim pragom in vsi imajo možnost to videti. Sem se pa na začetku spraševal, ali mi bo uspelo predvsem količinsko toliko kakovostnih stvari prinesti v domači kraj. Pri tem je treba upoštevati tudi specifičnost kraja.
V Hrastniku so bili doma rudarji in glažarji. Trudimo se, da vsako leto dodamo tudi nove vsebine, bodisi da jih pripeljemo od drugod ali jih pa najdemo tu, v Zasavju. Se pa posamezniki, skupine in društva prijavljajo že kar sami.
Seveda je to zahteven projekt. Z leti se v določenih segmentih pojavi tudi rutina, vendar le na organizacijskem področju. Ustvarjalnost pa ne pozna rutine. To je živa stvar, ki se menja, saj se menjajo vsebine. Znova in znova. Lutke, marionete, cirkus, nastop invalidov, ples ….
Festival vsako leto vključuje različne lokalne umetnike, ki so širše prepoznavni, medtem ko je cilj in motiv Rdečih revirjev vseskozi enak: okrepiti kulturno-umetniško delovanje v Hrastniku in širši zasavski regiji.
Kaj pa sami, tudi nastopate?
Tudi nastopam, čeprav se temu izogibam.
Značilnost vašega umetniškega ustvarjanja so zahtevni projekti.
To je ustvarjalni izziv. Na takšnih projektih sem se našel v vsakem pogledu. Res so zadeve večinoma zahtevne, sicer si jih pa tudi kar sam tako zastavim.
Kaj je tisto, kar vas prepriča, da delate dobro?
Odzivi so zelo spodbudni in to je moja motivacija ter potrditev, da delam prav, v tem uživam in dobim zadoščenje.
“Vesel bi bil, če bi kdo prišel po nasvet ali spodbudo. Bo dobrodošel!”
Kako je pa s podmladkom v Zasavju, imate naslednika?
Naslednik – to je pa težko, ne poznam ravno zasavske scene, verjetno pa gredo vsi v večja mesta. Mladi me povabijo, ko potrebujejo pomoč mentorja. Recimo prejšnji teden sem bil v Novem mestu, kamor me je povabila skupina deklet, ki pleše. Lepo smo delali in kmalu se spet dobimo.
Lahko rečem, da dobro poznam razvoj plesa v Sloveniji. Določene regije so na tem področju zares močne.
Festival Rdeči revirji vas precej okupira, vzporedno pa imate tudi druge projekte.
Pred kratkim sem sodeloval na proslavi v Novi Gorici ob dvajseti obletnici vstopa v Evropsko skupnost, vmes pa so priprave, vaje … V Ljubljani sami urejamo nov studio, kjer bomo imeli svoj kotiček za vaje. Potem so še novi projekti, pa skrb, kako pridobiti sredstva in podobno.
Kako se relaksirate?
Zame je relaksacija ples, klasičnega počitka ni. Ne ločim dela od prostega časa, vse se prepleta. Vse, kar delam, delam z veseljem, brez standardnega urnika. Grem pa rad na Kal, v naravo. Tu, v Hrastniku mi je zelo všeč mašinhaus, vesel sem, da so mu vdahnili novo življenje.
“Knapovšno imam v krvi. Oče in pol žlahte je delalo v rudniku, nekaj pa je bilo tudi glažarjev.”
Kljub temu da živite v Ljubljani, so vaše korenine še vedno čvrsto zasidrane v Hrastniku.
V mladih letih sem leto dni v rudniku nabiral delovne izkušnje. Velikokrat me sprašujejo, kaj je tako posebnega v Hrastniku. To je tako. Radovednost in raziskovanje nas odpeljeta drugam, potem pa izberemo tisto, kar bomo odnesli domov in tako vsaj delno povrnili dolg do rojstnega kraja. In, da bolj cenimo kar imamo. Dolgočasneži, ki ne prestopijo domačega praga in, ki so največji kritiki, sami nikoli ne naredijo ničesar za skupnost.
Pridobili ste tudi veliko izkušenj pri delu z ranljivimi skupinami.
Za ranljive skupine je pri nas lepo poskrbljeno, vendar so še vedno preveč izolirani. Treba jih je vključevati v vse segmente družbe, kjer se le da. Veliko sodelujem s takšnimi skupinami na delavnicah, seminarjih in zelo so hvaležni in sprejemljivi. Pomembno je, da se prilagodimo njihovim sposobnostim.
Letos na festivalu nastopajo tudi invalidi. Ranljive skupine. s katerimi delam v delavnicah in na seminarjih so predvsem mladi. Vsak od njih ima svoje specifične težave, marsikaj se z njimi lahko naredi. Potrebno je malo več časa in jih več vključevati v družbo in to na vseh področjih, kjer se lahko.
Se kdaj zgodi kriza ustvarjalnosti?
Kriza ustvarjalnosti zame ne obstaja. To so le dnevi, ko stagniraš. Ideje in zamisli ne pridejo kar tako. To je normalno. Imam dve skupini plesno in cirkuško, ki se med seboj spodbujata. Dovolj je, da nekdo samo začne z novo idejo in v trenutku izzove nove ideje, ki jih skupaj naprej razvijamo.
Pel bom, dokler bom živ, je nekoč rekel Ladko Korošec. Boste tudi vi plesali, dokler boste živi?
“Na to pa ni težko odgovoriti. Ples je moja potreba, za katero imam vedno željo in voljo. Vse, kar počnem, je s tem povezano. Nisem od tistih, ki pravijo – Ko se upokojim, bom le še potoval. Ne, jaz bom plesal! “