Hoči skozi oči žene Jožice: od samorastnika do akademika

Slikar Leopold Hočevar – Hoči je izhajal iz Hrastnika. Rojen je bil leta 1940 in po težkem otroštvu že kot mladenič odkril svoj umetniški talent. Zanj je bilo značilno, da je prav vse risal v živo in če ga niso ljudje zlasti pozimi opazili kje med kakšnimi gredami, so se že spraševali, kje neki je. Četudi ga že 36 let več ni med živi, ostaja za njim še kako živa kulturna zapuščina v številnih motivih, ki jih je ujel na slikarsko platno. Del njih je od petka, 4. februarja na ogled v sklopu razstave v galeriji Delavskega doma Hrastnik.

“Da marsikomu s priimkom Hočevar v Hrastniku pravijo kar Hoči, se je prijelo po mojem Hočiju,” pripoveduje Jožica Hočevar, ki je prav te dni okrog slovenskega kulturnega praznika sodelovala s KRC Hrastnik z namenom priprave razstave njegovih del. Hoči svoje mame, ki je prišla nekje izpod Pohorja v hrastniško Steklarno sploh ni poznal, saj je za boleznijo pri rosnih 22-ih letih umrla, tudi oče mu je zelo zgodaj umrl v taborišču Mauthausen, tako da bil je pravzaprav eden izmed tistih, za katere so pravili, da so vojne sirote. Bil je pri eni teti, pa nato pri drugi, toplo ga je sprejel hrastniški župnik Sovinšek, sicer pa je bil kar precej po internatih. “Poleg Hočija je bilo še nekaj takih fantov, Vili Vresk denimo, in ti brez staršev so bili še posebej povezani, bili so pravi prijatelji.”

Že kot 20-letnik prepoznal svoje poslanstvo

Hoči v študentskih letih

Hoči je po besedah sogovornice Jožice, njegove ovdovele žene, svoj talent odkril že zelo kmalu, tam nekje leta 1964/65. Objavljal je v časopisu, pa ne le risbe in slike, tudi talent za pisanje je imel. Potegnilo pa ga je vendarle v likovno umetnost in tudi izučil se je za akademskega slikarja, kar je nadgradil še z izpopolnjevanjem na slikarski specialki. “V stanovanju, v katerem sva živela pozneje midva z družino, je bil prej prav tako akademski slikar Milan Rijavec. Na podstrešju je imel atelje, kjer pa je bilo precej mrzlo. Notri je sicer bila “lucipeč”, posebna vrsta keramične peči, ki pa jo je bilo treba prejšnji dan zakurit, da je bilo naslednjega dne vsaj malo prijetne topline, “ se spominja Hočijeva življenjska sopotnica, tudi mama njunih treh otrok.

Največ je slikal med počitnicami in ob popoldnevih, ko se je vrnil iz šole, kjer je bil učitelj pri predmetih likovne umetnosti – najprej v OŠ Ivana Cankarja, nato v trboveljski gimnaziji in nazadnje v OŠ Trbovlje. “Šolarji so ga zelo obrajtali, še opeke so mu pomagali nositi gor v atelje, ko ga je prenavljal, z veseljem so mu priskočili na pomoč med odmori ali prostimi urami,” pravi Jožica Hočevar. Njegova dela sta leta 1996 v monografiji, ki jo je založil Revirski muzej Trbovlje zbrala umetnostna zgodovinarka Aleksandra Forte in akademski slikar Marijan Tršar. Slednji je Hočija imenoval za likovnega poeta industrijske pokrajine v Sloveniji.

Med njegovimi motivi namreč so namreč pogoste podobe zasavske krajine v povezavi z gospodarstvom, ki je nekoč oblikovalo ta prostor.

A Hoči od slikarstva ni nikdar živel kot denimo kateri drugi umetniki njegovega časa, na veliki nogi. Bil je pravzaprav oče samohranilec – živeli so od Hočijeve plače, saj je bila zaradi skrbi za otroke (med njimi je sinovo prezgodnje rojstvo družino zaznamovalo za vse življenje) žena Jožica doma, šele pozneje je profesorica kemije in biologije začela hoditi v službo.

Ko bi lahko boljše zaživel, bolezen prekinila Hočijevega življenja tok

Jožica ob pogledu nazaj sklene: “Bilo je divje življenje. Oba sva izhajala iz skromnih življenjskih razmer, tudi ko sva se vselila v stanovanje, sva prišla na prazno in počasi, počasi dodajala pohištvo. Bili pa smo močno navezani en na drugega, midva kot par, ter oba skupaj na najine otroke Marjetko, Petra in Katko ter obratno,” je povedala in neomajno rekla še:“Hočija je držala pokonci umetnosti in odnosi, ki smo jih gojili kot tesno povezana družina.”

Celo življenje si je Hoči želel imeti status samostojnega umetnika.

Zadnja štiri leta njegovega življenja, ko je štel zrelih 42 let, ga je zadela bolezen. Posebej zadnji dve leti je bilo težko, ko mu je vse bolj načenjala zdravje in počutje. “Tako je bil srečen, ko je atelje postal njegov, ko se je renoviral in se je prostor izoliral, pa vanj umestila električna peč in je končno v njemu ljubem delovnem okolju postalo res prijetno toplo,” podoživlja Jožica njegova občutja v zadnjih letih njegovega življenja. Sklenil ga je v starosti 46 let, za posledicami raka, ki ga je vzel na vrhu njegovih ustvarjalnih moči 27. oktobra 1986.

Slike naj ne bodo od ustanov, naj bodo skupna lastnina ljudi tega prostora

Jožica Hočevar, vdova umetnika Leopolda Hočevarja – Hočija

Hoči je od slikarja Rijavca kupil podstrešni atelje in tedaj so tako trboveljska občina kot tudi prebivalci večstanovanjske stavbe, ki se nahaja poleg trboveljske osnovne šole, dali soglasje, da se ateje kot tak registrira na Hočijevo ime.

Slike, ki so nastale izpod čopiča Leopolda Hočevarja – Hočija, je njegova vdova Jožica v veliki večini že predala v upravljanje in v last kot zapuščino zasavskega umetnika njegovi domači regiji.

“Ne želim, da se zlorabljajo za umestitev v kakšne koledarje, niti da bi prišlo do kakšnih odtujitev ali da bi kdo kaj s slikami po svoje delal, preprosto je to namenjeno prebivalcem posamezne občine, na ogled in v občudovanje, “ je odvrnila Jožica Hočevar na vprašanje, kje imajo danes umetnije njenega moža svoje mesto in ob navedbi, da aktivno sodeluje pri občasnih in stalnih razstavah Hočijevih slik.

“Ker je Hoči izhajal iz Hrastnika, se šika, da imajo njegova dela tudi v občini Hrastnik,” pravi sogovornica Jožica, ki si želi, da del Hočijeve zapuščine prevzamejo tudi v Hrastniku – da njegova dela ostanejo v Zasavju in da tudi Hrastnik, njegov domači kraj, dobi neke vrste doto Hočija.

SORODNI ČLANKI:

Kaj vse nastaja izpod prstov tujih in naših umetnikov?

»Slikanje je moje zdravilo«