petek, 5. junija 2026
petek, 5. junija 2026

FOTOGALERIJA: Prvič! Počitnice, da jim ni para!

0 ogledov

Želimo si, da bodo postale inkluzivne počitnice del programa CŠOD Prvine in omogočile druženje, medsebojno spoznavanje otrok in invalidov, kar je osnova za sprejemanje drugačnosti v odrasli dobi in gradnjo dobre, vključujoče zasavske družbe ZA VSE, poroča direktorica VDC Špela Režun. A ob tem opozarja na nedostopnost CŠOD Prvine za invalide. 

CŠOD Prvine nujno potrebuje dostopnost sob za invalide, saj nadstropja, kjer so sobe in skupni prostor v mansardi, niso dostopna invalidom, kljub temu, da je v vsakem nadstropju invalidski WC. “Ne moreš verjeti, da je mogoče, da se v povsem obnovljenem objektu ni razmislilo o tako pomembnem vidiku, ki bi omogočil bivanje tudi invalidom” razočarano dodaja Režunova.

Ampak so se znašli po svoje in tudi dvema invalidnima uporabnikoma omogočili počitnikovanje. Da so zmanjšali tveganje okužb Covid-19, so bili kot spremljevalci na počitnicah kar zaposleni, ki že tako delajo s stanovalci in njihovi partnerji ter otroci. Tako so uresničili prvi projekt zasavskih inkluzivnih počitnic.

“In ni nam žal, saj so bili uporabniki navdušeni, nasmejani, kar poplača ves naš trud in sprejemanje dodatnega tveganja” so v en glas dorekli mentorji.

Minuli teden so se zaposleni, otroci ter stanovalci VDC Zagorje ob Savi odpravili na počitnice v CŠOD Prvine. 25 stanovalcev je tako uživalo v naravi, krepilo svoj imunski sistem, odpravili so se tudi na Čemšeniško planino, kjer so stanovalci naravnost uživali. Ni manjkalo aktivnosti kot so stare rudarske igre, imeli so orientacijski pohod, naučili so se delati kvašeno testo, taborni ogenj, na katerem so pekli hrenovke ovite v testo, koruzo, postavili so tudi šotore …

Uporabniki so ob koncu počitnic na Prvinah povedali:

“Super sem se mel.” Uroš

“Vesel sem bil, da smo se tako družili, peli in zabavali z otroki in mentorji, da sem spoznal domačijo zaposlene Hede, da je prišla predsednica KS Čemšenik, bivša direktorica Ana na obisk”. Miran
“Zelo lepo sem se imela, praznovanje rojstnih dni je bilo nepozabno, narava, peka hrenovk in dobra hrana mi bodo ostali v spominu. Sem dnevnik pisala. Pa vsi mentorji ste res prijazni, da ste nas peljali in ste tu z nami”. Mojca
“Bilo je res fajn. Super da smo šli na Čemšeniško in da sem lahko spal v šotoru. Pa da je bila direktorica Špela spet mentor in si vzela tolk časa zame. Res sem užival.” Toni
“Fajn so mi bili sprehodi, spoznavanje kmetije in nasploh vse, kar se mi je zgodilo zadnje dni… okolica, zrak, družba, hrana, prvič sem se peljala s štirikolesnikom …” Megi
“Tukaj lepo je, še bi prišla. Pa vesela sem, da sem se vozila s štirikolesnikom in se igrala, pa pogovarjala z otroki in pestvala Oskarja” Nevenka
“Men je bol ko na morju tle, tud če ni morja, res je fajn. Fajn mi je. Hvala Špela, mentorji za super počitnice. Pa z otroki je luštn bit skupaj.” Tatjana
Besede zaposlenih so povzeli kar skupaj: “Nasmejani obrazi uporabnikov poplačajo ves trud, organizacijo, tveganje … Tudi mi smo uživali v vseh aktivnostih, sodelovanju in druženju otrok in invalidov, lepi naravi, ambientu, timsko delo, dobra energija … Res smo dobra ekipa:)” in dodajo še: “Božansko, odlično, nepozabno, vrhunsko. Verjamemo, da bomo še ponovili, če bodo na CŠOD Prvine “lift” dobili:)”

Sestavili so tudi svojo himno

Skratka ni jim bilo dolgčas. Praznovali so tudi rojstna dneva Vide in Lojzke, otroci so s seboj prinesli glasbila in skupaj zapeli. Sestavili so celo svojo himno VDC, na melodijo Siva pot ki pa se glasi takole:

“Skoraj raj so te Prvine,
dobra hrana in odlična družba.
Med potjo nam kombi crknu je,
a timsko rešili smo vse težavice.
VDC vodi me, kamor hoče srce,
kjer gore so in zabava,
vodi me VDC.
Ko vstaja jutro, mi že vztrajno po poti hodimo, 
ko na cilju smo pa vsi zapojemo.
VDC vodi me, kamor hoče srce,
kjer gore so in zabava,
vodi me VDC….”
Poleg vseh dogodivščin so si vzeli čas tudi za odkrit pogovor o tem, kako otroci sprejemajo invalide in kaj uporabnike VDC najbolj prizadene pri odnosu drugih ljudi. Najpogostejši odgovor je bil, da se uporabniki, invalidi, počutijo kot da so del “živalskega vrta”, na ogledu ali pa se po drugi strani počutijo “nevidne”. Namreč velikokrat je problem, da ljudje, ki jih ne poznajo, vanje “buljijo”, kar ni prijetno ali pa se zanje sploh ne zmenijo.

FOTOGALERIJA:

Najbolj brano