Ker je večina zagorskih apnenic povezana s pridobivanjem premoga, je potrebno omeniti barona Franza Henrika Reigersfelda, višjega avstrijskega državnega uradnika, ki je v času cesarice Marije Terezije sodeloval pri uvajanju nove državne uprave. Imel je izvirne ideje glede prometa na Savi pri izkoriščanju idrijskega rudnika in bil leta 1755 začetnik rudarjenja v Zagorju ob Savi.
Ob glažuti postavili še apnenice
Razglednica iz Zagorja
Ko so v idrijskem rudniku leta 1798 začeli proizvodnjo koncentrirane žveplene in solne kisline, so steklenice za embaliranje uvažali iz Češke. Začeli so razmišljati o postavitvi lastne steklarne in se odločili za Zagorje ob Savi, kjer so imeli na voljo dovolj mineralne surovine (kremenčev pesek) in kurjave (črni premog) za kurjenje talilnih peči in poceni prevoz po reki Savi. Ob ukazu, da se postavi glažuta je bila tudi postavitev apnenice.
Predhodnik apna je bil hidravlični cement
Prvi pravi cement na Kranjskem so začeli izdelovati v Zagorju, ko je leta 1856 je Zagorska premogokopna družba dobila koncesijo za izdelovanje predhodnika cementa, hidravličnega apna. Kmalu je Zagorska premogokopna družba oglaševala v časopisu, da je cement, ki ga proizvaja, primeren za gradnjo mostov in rudniških rovov. Leta 1889 je bilo že 13 zidanih apnenic, v katerih so noč in dan žgali apno za izvoz.
Z lomljenjem apnenca v soteski Medije pred izlivom v Savo se je na področju Zagorja ukvarjala akcijska družba Gewerkschaft am Sorestrom zu Sagor.
Na Zeleni travi je imel manjši rudnik in apnenico Janez Šink z dediči. Leta 1916 je njegov rudnik in apnarsko proizvodnjo kupila Trboveljska premogokopna družba, ki je povečevala proizvodnjo in izločala konkurenco. Apnenice Andreja Maverja pa je kupil Ivan Taufer, kasneje Weinberger in njegovi nasledniki.
Janez Birolla, rudoslovec je postavil dve peči z zmogljivostjo 10 ton apna na dan. Ugotovil je, da je v kamnolomu vedno manj kakovostnega apnenca. Ko se je ponesrečil, je vodenje apnenic prevzel njegov brat Gvido Birolla. Leta 1931 so Birollovi postavili apnenico v Kresnicah in se umaknili iz Zagorja.
Dokument iz leta 1928 iz Celjskega arhiva pravi:
Kot sta apnarsko zgodovino raziskovali zgodovinarka Ani Renko in Maridi Sikovšek, sicer tudi upokojena direktorica družbe, je bil kamnolom v Zagorju velikega državnega pomena, saj so rudniki Trbovlje, Hrastnik, Zagorje, Kočevje, Huda Jama, Rajhenburg in Krapina za jamske zidave dobivali apno iz Zagorja. Brez apna bi bilo ogroženo njihovo delovanje. Z obnovo apnenic Slavka Tauferja (očeta Vide Taufer) je povezan dokument iz celjskega arhiva. Srenjski glavar s sedežem v Litiji 26. 1. 1928 odgovarja Slavku Tauferju, da mora v 14 dneh po opravljenem komisijskem ogledu na terenu, dostaviti dopolnjene načrte za modernizacijo apnenic, ki obratujejo od leta 1867. Komisija navaja, da je potrebno vse 4 peči zaradi prezračevanja opremiti z železnimi rešetkami. V ta namen naj bi se na južni strani zgradil prizidek z betonsko streho. V njem bodo nameščeni dinamo in ventilatorji. Preureditev je po mnenju komisije ekonomična, ker se bo zaradi prezračevanja proces žganja apna pospešil in bo lahko uporabljeno tudi apno slabše kakovosti. Lastnik Taufer mora na zadnji peči narediti dva metra visok nadzidek za zadrževanje dima. V primeru, da bo kljub temu dim uhajal, je Melhior Košenina (bližnji kmet) upravičen do dnevne odškodnine 25 dinarjev. Odpadki, ki nastajajo ob žganju apna in se odlagajo na breg Medije po ugotovitvah komisije še tlijo, zato ta svetuje posebno pazljivost. Hkrati komisija priporoča Tauferju, da se dogovori z občino in Košenino glede postavitve talnega zidu in morebitne odškodnine Košenini v zvezi s tem.
Iz dokumenta “Zgodovinski pregled obrata Apnenice Rudnika Zagorje” (Arhiv Celje) je razvidno, da se je zaradi povečevanja rudnikov, večala potreba po apnu, zato je TPD od leta 1910-1920 zgradila še 13 poljskih peči s kapaciteto približno 40 in 90 ton apna.
Večina zasebnikov je že pred drugo svetovno vojno prenehala z žganjem apna, z izjemo Weinbergerja, ki se je z apnom ukvarjal vse do leta 1948, ko sta bili peči nacionalizirani.
Z odločbo Okrajnega ljudskega odbora Trbovlje, dne 26. 12. 1951, so se združili: Okrajne apnenice Zagorje, Okrajna opekarna Zagorje, Cementnine in Okrajno podjetje za pridobivanje sviža v Šklendrovcu. Nastalo je podjetje IGM-Industrija gradbenega materiala Zagorje.
IGM je imel v teh letih v svojem sklopu dva kamnoloma, kjer so apnenec pridobivali ročno. Transport apnenca je potekal z vozički preko zavornih jaškov na odvozni horizont in nato s pomočjo vitlov do peči.
Zagorje, ko še ni bilo proizvodnje apna
Leta 1961 je bila v Zagorju pri železniški postaji zgrajena prva hidrarna po italijanskem sistemu, v letu 1964 pa so zgradili drobilnico v kamnolomu Rigl ter uvedli mehansko nakladanje in transport apnenca. Po treh letih so postavili še drugo hidrarno in do nje speljali industrijske tire. Na račun tega pa zgradili še železniški most preko Medije.
Velika poraba toplotne energije v starih pečeh je povzročila nerentabilnost. Leta 1971 sta jih zamenjali dve sodobni jaškasti peči, s kapaciteto po 150 ton na dan. Kot tehnološko gorivo so uporabljali mazut, od leta 1986 pa zemeljski plin. Peči se zgledno vzdržujeta, posodabljata in obratujeta še danes. Zaradi povečanega povpraševanja po apnu so leta 1975 postavili tretjo peč s kapaciteto 300 ton na dan. Ta je obratovala do leta 1991, ko so jo preoblikovali v silos.
Surovino so do leta 2021 dobavljali iz kamnoloma Lipovica pri Izlakah, od leta 2021 dalje pa iz kamnoloma Zidani Most.
