Ker še vedno večina ni povsem prepričana, ali prav piše novoletna in praznična voščila, objavljamo odgovor Jezikovne svetovalnice o malih in veliki začetnicah praznikov.
Tako pojasnjuje Dr. Helena Dobrovoljc iz Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša (ZRC SAZU):
Pisanje imen praznikov v knjižni slovenščini nikoli ni bilo prav enotno.
Že v začetku prejšnjega stoletja sta oba vodilna jezikoslovca pisala praznike različno: Škrabec (sicer redovnik) z malo (božič, o božiču, veliki petek, velika noč, svečnica), Levec pa z veliko začetnico (Božič, sv. Trije kralji, Svečnica, Velika noč, Jurjevo, Telovo, Duhovo; SP 1899: § 575).
V pravopisu Antona Breznika leta 1920, ki je bil pripravljen prvotno za dijake škofijske gimnazije, je bilo že odločeno, da se prazniki božič, sveti večer, sveti dan, novo leto, velika sobota … pišejo z malo začetnico, izjemoma je dovoljena tudi velika pri novo/Novo leto, velika/Velika noč, vsi/Vsi sveti, če bi bila v kakem besedilu mala začetnica dvoumna, npr. da bi se v istem besedilu pojavila zveza vsi sveti kot bili so vsi sveti in ponižni … nasproti za vse svete smo obiskali grobove. Tako rabo zelo težko najdemo. Breznik je ta način vpeljal tudi pri pridevnikih na -ski (gorski cerkovnik ‘cerkovnik v nekem gorovju, na gori’ proti Gorski cerkovnik ‘cerkovnik v kraju Gora’), a se ta način razdvoumljenja ni uveljavil.
Dvojnico (a le za zgoraj naštete tri praznike) je nato po Brezniku povzel še pravopis iz leta 1950. V SP 1962 so nepotrebno pisno razlikovanje za pomensko različne pojme (novo leto – Novo leto) odpravili. Težko bi rekli, da ima ta odločitev kake globlje ideološke korenine, saj se je pravopis iz leta 1962 v strahu pred naraščanjem anglosaškega vpliva pri pisanju velike oz. male začetnice v veliko primerih nagnil v smer pisanja z malo začetnico povsem načelno. Res pa je, da je tudi odpravil kategorijo spoštljivosti, rabe velike začetnice pri vikanju ipd., kar je bilo verjetno res posledica ideologije brezrazredne egalitistične družbe.
Zadnji pravopis je dejansko spremembo naredil le pri pisanju praznikov, ki se rabijo kot samostalniki, nastali iz izimenskih pridevnikov na -ov, saj je tudi zanje uveljavil zapis z malo začetnico: gregorjevo, jožefovo, jurjevo, martinovo, silvestrovo, štefanovo, duhovo in telovo. Ti so bili praviloma pisani z veliko začetnico vse do izida SSKJ (1970), sicer ohranja temeljno Breznikovo pravilo o pisanju praznikov z malo začetnico iz leta 1920. Z veliko začetnico so pisani danes le še tisti svojilni pridevniki v stalnih besednih zvezah, ki so izpeljani iz imen, npr. Prešernov dan, Marjino vnebovzetje, Martinova sobota, Silvestrov večer.
Tudi ob prenovi pravopisnih pravil, ki javnosti sicer še niso predstavljena, smo se odločili ohraniti tradicionalno pravilo, da pišemo z malo začetnico poimenovanja mesecev (avgust, rožnik), praznikov (dan državnosti, praznik dela; božič, sveti trije kralji, velika noč, ramadan/ramazan, ramadanski/ramazanski bajram) ali posebnih datumov (novo leto, martinovo, silvestrovo).
Toliko o zgodovini, mislim vsaj, bolj jezikoslovnega kot ideološkega odločanja o pisanju praznikov. Res je, da je kljub skoraj 100 let starim pravopisnim določilom raba danes še kar neenotna. Mnogi pišoči v znamenje spoštovanja do verskih praznikov pišejo praznike z veliko začetnico npr. Božič, Velika noč …, kar je omejeno na zasebne sporočevalne prakse in česar nihče ne preganja. Če bi spreminjali pravopisno določilo na osnovi tovrstnih kriterijev, bi se bili zaradi izrazito heterogene družbe uporabnikov sodobne slovenščine prisiljeni soočiti še z večjo neenotnostjo, kot jo pričakujemo, saj je merilo spoštljivosti povsem subjektivno.
