Zagorje, Dunaj, Bruselj, Nairobi. Dolga in naporna pot podprta s 150 kg prtljage, ki smo se jo z največjim veseljem znebili čisto na koncu poti. Šolske potrebščine, učni pripomočki in inštrumenti, ki ste jih darovali so bili predani tistim, ki jih potrebujejo. Sedaj, ko to berete sem že en teden v Keniji in tisti, ki ste brali moje prejšnje objave že malo veste zakaj in kje približno sem. Par ur vožnje iz Nairobija je mesto Runyenjes, slabo uro peš iz tega mesta je vas Kathuriri in v tej vasi je to po kar smo Lili, Lovro in jaz prišli. Prišli smo nekaj dati in upam, da nam bo v dobro vseh uspelo.
Tu je namreč ELA center, ki ga je s pomočjo mnogih dobrotnikov iz Slovenije ustanovila Slovenka Jana Dular Wang’ ombe. Sem po šoli prihajajo otroci, tu dobijo dodatno učno pomoč, varstvo, hrano in tudi druženje z nami prostovoljci. Mi se, vsak po svojih močeh trudimo, da jim polepšamo dan. Bom nadaljeval, ampak najprej bi se rad vrnil na začetek.
Prva točka safari
Preden smo prišli sem, smo bili še na safariju v Masaj Mari. Ker imajo vsake oči svojega malarja, bom o teh dogodkih pisal v prvi osebi ednine. Saj veste, eni vidimo tako, drugi drugače, jaz stara tečka pa še čisto drugače. Predstavljajte si, da ste velik navijač nekega kluba, ki ste ga do sedaj gledali samo po TV. Poznate vse igralce in kaj vse bi dali, da bi jih lahko enkrat videli v živo. In ta klub pride v vaše mesto odigrati tekmo z vašim klubom.
Toda …
prišla je druga ekipa. Dva od najboljših sta se komaj premikala po igrišču, nekaj drugih, ki pa niso vstopili v igro pa ste videli le na daleč. In tako sem jaz doživel safari. Nekaj glavnih igralcev sem videl od daleč, krokodil je bil podoben tistim plastičnim krokodilom, ki jih imajo otroci za v morje, podvodni konji so upravičili poimenovanje in so bili bolj kot ne pod vodo. Zebre, sloni, žirafe, impale, biki in ostale bibe so nam lepo pozirale, tigri so nam z repom pomahali z bližnjega hriba, družini levov pa se je fučkalo za nas, spali so kot ubiti. Dokler se lev ni odločil, da se zaslužimo nekaj veselja in je naskočil levinjo. Nekdo od turistov je pripomnil … da ga nije sramota, starejši gospod pa mu je odgovoril … sine i tata bi to radio. Scena iz filma Ko to tamo pjeva in tudi naš mini bus je bil scena iz tega filma. Štirikrat nam je crknil, šlepali so nas, menjali smo prevoznike in ko so končno bus usposobili in smo po dveh dneh makadamskih lukenj prišli na asfalt, pa po desetih metrih prijetne vožnje gumidefekt. Trideset ljudi se je zamenjalo pri menjavi kolesa, po eni uri smo odpeljali naprej.
Na hitro spokali od Masajev
Šli smo v Masajsko vas, tako tapravo s tapravimi Masaji. Zanimivo, poučno in adrenalinsko, ker smo morali na hitro spokati. Nekaj se je zapletlo med našimi organizatorji in Masaji, verjetno denar, kaj pa drugega. Da ne pozabim, med safarijem, na sprehodu po tej res čudoviti pokrajini smo pri mejnem kamnu prestopili mejo in se pofočkali v Tanzanijo. Torej … bili smo tudi v Tanzaniji. Pa ne sprašujte se kaj in kako sem se glede na zapisano počutil. Super dnevi polni nepredvidljivih dogodkov, ki se mi bodo za vedno vtisnili v spomin.
Pa smo spet nazaj na cilju in namenu našega potovanja. Prvi dan smo bolj spoznavali naše prizorišče, kje spimo, jemo, kje so učilnice in kakšen je približno dnevni red in način delovanja prostovoljcev v tem centru. Včeraj pa je šlo že bolj zares. Lili je že bila ” tičer”, Lovro tudi, ampak on v glasbeni šoli, jaz pa sem bil multipraktik. Pomagal malo Lovrotu, malo čaral otrokom, bil z njimi športno aktiven. Zato se danes sestavljam, ker me vse boli. Ne bo nam dolgčas, aktivnosti bo dovolj, dovolj pa tudi prostega časa, ki ga bomo izkoristili … o tem in ostalem pa naslednjič.
HAKUNA MATATA
