Ob letošnjem jubileju iščemo Trboveljčane, ki pripovedujejo, kako je bilo nekoč. Trg Trbovlje je imel status občine že leta 1850 z izvolitvijo prvega župana Franca Pusta – Kobaca, svoje mestne pravice pa so dobile pred 70 leti. Rok Sterniša se takrat niti rodil še ni, spominja pa se iger iz njegovega otroštva, ko ni bilo mobitelov in spleta, pač pa fičufaji, kako se je cel teden jedlo, pilo in plesalo na zasavskem sejmu v Trbovljah, in kje so zrasle prve stolpnice v spodnjih Trbovljah.
Trbovlje so kot mesto štele že 15 let, ko se je rodil Rok, električar po poklicu. Danes, ko se bliža upokojitvi pravi, da sam spada v tiste čase, “ko smo se vsega morali lotiti in vse morali znat, kar je danes nekako izumrlo,” razumevajoče poveže z novimi tehnologijami, ki zahtevajo specifično in ne več toliko splošno usmerjenost.
Toda še preden se je podal na trg dela in začel služiti lasten kruh, je v samem središču Trbovelj preživljal otroštvo. “Grupirali smo se, otroci določenih naselij smo tiščali glave skup. Naše igre so bile “Med dvema ognjema”, lovljenje in skrivalnice, pri dekletih je bil obvezen gumitvist, poleti pa vsi skupaj v Kopalnico (Bazen)! Igrače so se dale kupit, bolj pa so bile zanimive tiste, ki smo jih izdelali sami. Izdelovali smo fičufaje (loke), frače na šriklčke (iz žice), imenitna igrača so bili tudi pihalniki, narejeni iz starih cevi od anten in prežvečene kuglice papirja – ta je bila glih tuk zabavna kot frača, a manj nevarna,” se spominja Rok in v dodatno opozorilo kar dvigne roko in pripomni: “Pa seveda raziskovanje!” Ker je bilo v Trbovljah kar nekaj opuščenih industrijskih stavb in ker so cel vzhoden hrib Trbovelj eni sami opuščeni kopi, so se radi smukali tam okrog, pa kukali v stara zaklonišča in zapuščene rove. “Not ni itak noben šel, ker smo se bal. Smo pa imeli ogledane vse skrivnostne jarke, opuščene objekte, bajerčke in mlakuže.”
V 70-ih letih stanovanjski bum!
Trg revolucije, sredina sedemdesetih let. Med starejšimi hišami z dimniki rastejo nove stolpnice s centralnim ogrevanjem, modernimi kopalnicami z električnimi bojlerji, dvigali in največjo pridobitvijo – otroškimi sobami. Med hišami so bile v najboljšem primeru granitne kocke, sicer pa blatni makadami. Foto: arhiv ZMT
Največja razlika, ki jo je zaznal Rok Sterniša tekom svojega odraščanja v središču Trbovelj, zadeva stanovanja. Povečala se je gradnja in izboljšala kvaliteta bivanja, ko so se v 70-ih letih začela graditi stanovanja.
Pred tem so bila malodane vsa stanovanja grajena po starem kolonijskem tipu razen redkih že malo večjih. “Leta 1969 je zrasla prva stolpnica pri Hohkrautovi šoli, in bila tudi že priključena na centralno ogrevanje. Največja pridobitev teh stanovanj so bili kabineti, ki so jih ljudje uporabljali kot otroške sobe,” se spominja.
Prvi možje in ženski trboveljske občine
Ko beseda nanese na lokalne voditelje, brez pomišljanja pove, da je bil zelo spoštovan Janez Ocepek, njegova funkcija pa se je tedaj imenovala predsednik skupščine Občine. – do osamosvojitve). “Bil je zelo cenjen – kot človek in kot župan, verjamem, da je mnogim ostal v spominu kot res fajn človek,” pravi Sterniša, ki omeni, da se je pod njegovim vodenjem (1973-1980) ogromno delalo. Tedaj je bilo zgrajenih nekaj vrtcev, zdravstveni dom, most čez Savo, nekaj novih blokov in stolpnic, dograjen dom upokojencev, začel se je graditi elektrarniški raufnk ter novo pokopališče, takrat eno najlepših v Sloveniji. “Kot trinajstletni mulc sem takrat najbolj opazil spremembe v Trbovljah.” Seveda so se spremembe na boljše dogajale tudi kasneje, vendar je imel Rok kot vsak najstnik pozneje imel manj časa za opazovanje. “Ocepek je bil komunikativen, nasmejan, rad se je družil z vsemi ljudmi.”
“Cel teden se je jedlo, pilo in plesalo.”
Včasih je bilo dosti več tradicionalnih prireditev: tombole, cirkusi, športne prireditve in tekme, razstave in proslave ter plesi. Trboveljčani pa so se kljub temu še po cele dneve družili – v službi, popoldan in še zvečer. “Včas smo se skup vzel, velik bolj smo se med seboj poznal, si zaupal in si kjer se je le dalo, pomagal – to je bil kumeradšaft!” opisuje netekmovalne in povezane odnose nekdanjega časa, za katere je Roku najbolj žal, da so poniknili.
| V občinski domeni so bile bolj uradne proslave, zabavne prireditve (in teh je bilo precej) pa so organizirala razna kulturna, športna, interesna društva ter podjetja. Največja občinska proslava je bil seveda 1. junij – občinski praznik. Tradicionalno na Vrheh pri domu borcev, Rok se spominja masovne udeležbe, starih in mladih, ki so do proslave šli večinoma peš. Tam je bil kulturni program (z domačimi kulturniki in obvezno plehmusko), dvema do tremi govori, nato pa druženje ob kuhanih klobasah z zenfom in kajlo kruha ter pijača glede na starost – in veselica. Največkrat do naslednjega dne. |
Odkritje spomenika Kardelju leta 1979; tedaj je igral legendarni trboveljski zabavni ansambel Jantar. Vir: Trbovlje – pomniki našega boja, Ado Naglav, foto Milan Cerinšek
Prireditvi, ki pa sta res odmevali, sta bili kresovanje in zasavski sejem. Kjer so bile le tri stolpnice, so pripravili kres. Ogenj za na predvečer delavskega praznika zagorel pravzaprav v vsakem naselju, “ob tem pa je igral ali kakšen ansambel ali pa so navijali muzko iz gramofona. “V Trbovljah je bil znan zasavski sejem. V delavskem domu so različne firme iz Zasavja in tudi od drugod iz Slovenije predstavljale svoje izdelke, “pred stavbo pa je Hotel Rudar organiziral štante s hrano in pijačo. Zvečer in pozno v noč pa je bila muzka, pred delavskim domom in po možnosti še en ansambel na tržnici. To se je en teden skupi jedlo, pilo in plesalo. Otroc smo hodl gledat, ta’star pa so užival. Bat se nisi mel koga, kere si vse poznal; vsi so bili tvoji ali tvojih staršev kumerati,” je velik dogodek orisal 55-letni sogovornik, ki bi o zgodovini kraja kot ga je dojemal sam in kot so mu pripovedovale starejše generacije, lahko govoril ure in ure.
Sodeloval je tudi pri aktualni razstavi Zasavskega muzeja Trbovlje Muzej smo vsi! ZMT 70 let, kjer je pomagal predstaviti poklic električarja skozi čas in poskrbel za zanimiv oris razdelka “Štrom in štromarji v Trbovljah”.
Trbovlje imajo duh borca – veliko propadlega je spet vzniknilo!
Rok Sterniša, ki že po službeni dolžnosti kot popisovalec merilnih naprav obišče veliko ljudi, je vesel, da so veliko tistemu, kar je po neumnosti propadlo, zagnani ljudje znova vdihnili življenje. “Fabrike so propadle, ni pa umrl duh borbenosti in odločnost, da sredi nečesa propadlega pač ni prijetno živeti,” opiše in navede, kako so nove vsebine dobili nekdanji objekti: V Pekovi stavbi je Dewesoft, v nekdanji Tovarni pohištva Trbovlje in v bivši Tiki sta kartonaži, v stavbi Iskre se delajo polprevodniki in ustvarja Dewesoft.
“Marsikaj, kar je nekoč žalostno propadlo, danes še vedno dela v enaki, nadgrajeni ali drugi obliki,” pravi in opisuje še etaži višje od nekdanje strojne tovarne, kjer so objekti Kovit-a, Kalmer-ja, Prototip-a in s posebnim navdušenjem omeni še livarno kot eno redkih, ki je neprekinjeno obratovala in obratuje še danes. “Tudi rudniški objekti na Ajzerju, pa na Gvidu so zasedeni z raznimi podjetji in če dobro pomislim, od bivših trboveljskih industrijskih objektov nista izkoriščena samo stavba Ipoza in Mehanike.”
SORODNI ČLANKI:
