Drekaaaa, kri ni voda. Po enem tednu si v istem zosu kot si bil preden si šel kamorkoli pač. O teh občutkih bom pofilozofiral kasneje, najprej bi vam rad predstavil grozljivko v Lovrotovi režiji. Pa ne mislim, da je njegova zgodba tako grozljiva, grozljivo je to, da se je tudi njemu začelo dogajati, kar se dogaja meni na vsakem potovanju. Izgubljanje dokumentov, telefona in prtljage, moja raztrešenost je pohopsala tudi njega. Kdo bo zdaj skrbel zame, Lovro očitno popušča. Zadnjič, ko sva se ponoči vračala iz neke zabačene gostilne v Keniji je celo pozabil popiti vse kar sva imela na mizi. Grozno, to se mu nikoli ni dogajalo.
Zaradi napete zgodbe bom dogodek predstavil kar v prvi osebi ednine, tako kot mi ga je opisal Lovro.
Torej govori Lovro:
“Z Lili (moja mati) sva se vračala s trekinga na Mt.Kenya, zapustila sva Runyenjes, se po štirih tednih poslovila od otrok in se napotila proti Nairobiju, kjer naju je že pet dni čakal Hrabri mišek. Ker minibus za Nairobi ne odpelje, dokler niso prodani vsi sedeži, sem dokupil še tri karte, da bi se ja čim prej odpeljali. No vseeno je trajalo še nekaj časa.
Ko končno odpeljemo, sem hitro zadremal. A ne za dolgo, ker je že sledila kratka pauza. Faaajn, si rečem, grem pa malo čreve prepucat. In prikazala se je Marija. Po štirih tednih čučkanja – školjkaaaa. Sranje sede je priložnost za srfanje po telefonu. Ko opravim komunalno dejavnost, očedim ritko in ???…. telefon ruknem v stranski žep rukzaka. Napotim se proti busu, se primem za stranski hlačni žep, kjer imam vedno telefon, groza, telefona ni. Panikaaa!
Posredovala je policija
Hitro nazaj do skreta, skret pa zaseden. Zavpijem Giwe me back my phone, a stari me ne šmirgla niti pet posto. Jaz pa na telefonu vse, banko, slike, avionske karte … Kap me bo. Grem seveda za njim, na pumpi ga najdem in se ga počasi že fizično lotevam. Dec me nekam pošilja, trdi, da telefona nima. Situacija ni ostala neopažena, precej je bilo vpitja, postalo je zanimivo, nabralo se je precej ljudi. Še enkrat preverim, če je bil za mano v wc-ju še kdo drug.
Pa dobim potrditev, da za menoj razen tega tipa ni bilo nobenega drugega. Potem sem mami rekel, naj mi da telefon, da se bom klical na svojo kenijsko številko. Vmes se pojavi tudi policaj, kateremu sem razložil vso zgodbo in drama se je bližala vrhuncu. Spet najdem tipa, ki naj bi imel moj telefon, se pokličem na svojo kenijsko številko in glej ga zlomka … zazvoni telefon.
Presenečenje …
Kar po naše se derem, vrni mi telefon, vrni mi telefon. In potem ledeno hladna prha. Policaj me prime za rame in mi pove ” It’s ringing in your backpack”. Zemlja odpri se, da se pogreznem. Se osramočen opravičim, najprej moji žrtvi in nato policaju. Vsakemu stisnem jurčka šilingov (približno 7 eurov). Verjetno sta si oba želela, da se jima taka zgodba zgodi vsak dan, kajti to je kar bogat tringelt za kenijske razmere. Sta se mi kar oba opravičevala, čeprav nič kriva. Onadva presrečna, jaz pa pomirjen, da se je razpletlo na zadovoljstvo vseh. Usedem se v naš kombi in odpeljem v Nairobi. Komaj čakam, da izvem, kaj vse se je zgodilo Hrabremu mišku.”
Preberite si tudi prejšnjo izpoved Hrabrega miška:
18 ljudi v kombiju, pol brisače v hotelu in spomini za vse življenje
