07. 11. 2025

Ko je Olga pred 45 leti rodila nedonošeno hči Polono, zdravniki niso bili prepričani, če bo z njo vse v redu. “Nihče ni točno vedel, ampak so mi pa povedali, da ni vse v redu,” nam je svojo izkušnjo zaupala Olga Doberšek. Z novorojenko sta sicer odšli domov, Polona je rastla in začela obiskovati vrtec. “Sicer so me že na začetku opozorili, da bo kasneje shodila in govorila, a se do tretjega leta ni videlo, da bi bilo kaj narobe.” Kasneje se je ta razlika že opazila. Polona je bila drugačna od drugih otrok, a zato nič kaj manj mamina. “Moja je in to je to.”

Zaradi težav v razvoju so začeli obiskovati razvojno ambulanto in pedopsihiatrijo, kjer so mali Poloni diagnosticirali zmerno duševno prizadetost. “Včasih se še vedno vprašam, zakaj se je to zgodilo ravno nam, ampak manj kot takrat. Ali je razlog hematom na glavici, ko se je rodila, ne vem. Najbrž je bil splet okoliščin. Zdaj je tako in mi imamo Polono neizmerno radi točno takšno kot je.” vmes pa je Olga potrebovala kar nekaj časa, da se je pomirila z novo realnostjo. Premlevala je, se spraševala, krivila, prebolevala. Potem pa je sprejela, da se je tako že moralo zgoditi in nehala iskati krivca. Odločila se je, da hči zaradi diagnoze ne bo prikrajšala za polno življenje, zato jo je povsod vzela s seboj.

Že 50 let povezovanja in druženja

V Hrastniku je takrat delovalo Društvo Sožitje, ki že pet desetletij povezuje, ozavešča in nudi prostor osebam s posebnimi potrebami in njihovim svojcem. Olga in Polona sta postali članici ob vstopu v osnovno šolo. “Pritegnilo me je to, da smo bili v društvu vsi enaki. Otroci so se med seboj spoznavali in družili, mamice pa dobile potrditev, podporo, sočutje ali le klepet. Že ob prvem šoku, ko izveš, da tvoj otrok ne bo takšen kot so drugi, potrebuješ podporo” In to ne samo od bližnjih, Olga je poudarila pozitiven pogled deljenja skrbi s tistimi, ki gredo skozi enako izkušnjo. Teh je v društvu trenutno okoli 140, od tega je 42 članov z motnjo v duševnem razvoju.

Časi so zdaj drugačni

“Ko sem se včlanila, sem bila ena izmed mlajših mamic in navdušena nad tradicijo društva.” Ti že od nekdaj skrbijo za raznolike dogodke: tečaje, izlete, pohode, plavanje, piknike, strokovna predavanja. “Vse kar naši otroci zmorejo, jim ponudimo.” Olga je medtem postala članica izvršilnega odbora in skupaj z drugimi skrbela, da tradicija ne izumre.

Vseeno pa takrat ni bilo preprosto imeti otroka, ki ima posebne potrebe. Olga so v spominu ostale le redke negativne izkušnje, a z zagotovostjo trdi, da je sprejemanje zdaj boljše. “Polono sem že od malega bodrila, da se je zunaj igrala s sovrstniki. Pa jo je občasno moral njen mlajši brat braniti zaradi njene drugačnosti. Mi tega nikoli nismo želeli skrivati. Polona je drugačna, a prav tako pomemben del naše družbe.” Takrat, je povedala Olga, je niso vsi sprejeli, ko je hodila po ulicah domačega kraja. Da bi pogled ljudi spremenili, je bil potreben čas. 20 let kasneje pa že opazi razliko. “Mislim, da so tudi dejavnosti društva pripomogle k temu. Preko različnih dejavnosti in dogodkov smo se povezovali s svetom. Zdaj se sosedje krajani z veseljem družijo z nami ob kostanjevem pikniku, Polono so čisto sprejeli.”

Posebno praznovanje

Letos bo Društvo Sožitje torej praznovalo 50 let dobrega dela in povezovanja. V ta namen so se dolgo pripravljali na posebno obeležitev. Skupaj so pripravili dogodek, poln glasbe in plesa, dobre hrane še boljše družbe, na katerem je za pravo energijo poskrbela pevka Alya. Obiskovalcem so razdelili 200 darilc. Seveda so na brezplačnem dogodku sodelovali vsi člani društva. “Naši otroci so komaj čakali na ta nastop.” Njihova druženja so v zadnjem času potekala v znamenju organizacije tega posebnega dogodka in vaj. To, da so lahko pokazali, kaj znajo, se zdi Olgi izrednega pomena, “saj so del naše družbe in prav je, da so vidni. V resnici so komaj čakali na nastope. Dogodki, kot je ta, nas še bolj povežejo, stkejo se prava in trdna prijateljstva.”  

Ta je v vseh teh letih stkala tudi Polona. “Zdaj je skoraj čisto samostojna, s prijateljico iz društva gresta pogosto na kakšno kavico.” Danes mati in hči skupaj potujeta po svetu in, kot pravi, Polona hitro naveže stik z vsakim, ki ji je všeč. Druženje pa po njenem mnenju ni koristno le za otroke s posebnimi potrebami, ampak tudi za druge. “Tako vidijo in spoznajo, da obstaja drugačnost in da je ravno tako sprejemljiva za družbo. Naši otroci se enako radi igrajo in družijo, kot vsi ostali. Pa naj si bo v okolici doma ali v Društvu Sožitje Hrastnik, kjer vedno vemo, da se lahko obrnemo eden na drugega in da bomo delali – skupaj.”

Sorodni članek:

ZGODBA: Rekli so ji, da dojenček ne bo preživel, a nikoli ni obupala