Lara Žekar je 24-letna študentka medicine z Dola pri Hrastniku. Kot pravi sama, bo v začetku prihodnjega leta, če bo šlo vse po načrtih, že mlada zdravnica. S tremi somišljeniki se bo aprila podala na trimesečno medicinsko odpravo v Kenijo. Poleg študija si vzame čas tudi za družino, prijatelje, šport in jogo.
Lara, zakaj prav študij medicine?
Odločila sem se zadnji dve minuti, ko se je bilo treba prijaviti na fakulteto. Zanimala me je nekaj v povezavi z biologijo. Nisem vedela kaj delati in je bilo to nekako logično. Sedaj študij že dokončujem, čakata me še dva izpita.
Kdaj je padla odločitev o odpravi v Kenijo?
Medicinske odprave promovirajo že na fakulteti, na sekciji za tropsko medicino. Približajo jih na način, da si jih res želiš doživeti. Odločitev je padla, ker Kenija pomeni doživeti nekaj, kar nikoli ne pozabiš, hkrati pa še pomagaš nekomu, ki te potrebuje.
Kaj pričakuješ od časa, preživetega v Keniji?
Kot zdravniki, smo še neizkušeni, težko bo sprejemati odločitve v danem trenutku – zaupati v sebe in nekaj narediti ali človeku dati denar in ga poslati drugam. Bo pa zagotovo super izkušnja.
To so postavljene barake, ni pravih bolnišnic. Je ambulanta in pa ogromna čakalnica. Treba se je znajti, nekatere stvari se opravijo v notranjosti, nekatere zunaj, zaradi svetlobe.
Ljudje pridejo že zjutraj iz zelo oddaljenih mest, nekateri hodijo cel dan, da pridejo do nas in nas sprejemajo z odprtimi rokami. Po eni strani smo za njih “hodeči bankomati”, ne samo zdravniki.
Če pride pacient, ki mu mi ne moremo pomagati, mu z denarjem omogočimo prevoz do bolnišnice. Po končani odpravi pustimo zdravila, sanitetni material, plačajo se tudi popravila v ambulanti.
Pomagate lahko tudi vi
Sredstva, nakazana na TRR: 01100-6030708380 (Univerza v Ljubljani, Medicinska fakulteta, Vrazov trg 2, 1000 Ljubljana; sklic: 250563-16), bodo namenjena za nakup sanitetnega materiala, zdravil, za pot in cepljenja za člane odprave ter za prevoze pacientov do bolnišnic.
Katere nevarnosti prežijo v Keniji?
Pri pacientih je veliko malarije, tuberkuloze, opeklin zaradi uporabe odprtih ognjišč, kroničnih ran zaradi tropskega podnebja, počasi pa se povečujejo tudi “naše” bolezni, kot so povišan pritisk, razne vrste raka.
Malarija grozi tudi nam – članom odprave. Zaščitimo se z zdravili, ki jih bomo začeli jemati že pol meseca pred odhodom in jih bomo jemali ves čas bivanja v Keniji. Čaka nas še cepljenje za Hepatitis A, ogromno je parazitov, na katere mi nismo navajeni.
“Nikoli ni tako kot pričakuješ. Verjamem, da bo težko.”
Foto: Katarina Mljač.
Trboveljčane je zanimalo tudi, kaj se skriva pod pokrovom motorja.
Gabričeva je odgovorila tudi na zbadanja, ali novi električno avto sploh pride do Zagorja: “Z njim smo se peljali do Kuma, porabili smo 75 kilometrov oziroma enot energije, pri spuščanju oziroma zaviranju se baterija polni, tako smo jo napolnili za 35 do 40 enot. Neto poraba do Kuma in nazaj je bila tako okoli 35 kilometrov oziroma enot.”
Povabilu na obisk sta se odzvali tudi vnukinji ing. Petriča, Manja in Vesna, obširen nogometni prostor, kjer je nekoč deloval, pa si je ogledal tudi njegov pravnuk Tim.
