21. 12. 2015

Zasavka Tadeja Bučar, voditeljica laboratorija za kreativne industrije Punkt, komunikologinja in svobodnjakinja o povezovanju, odhajanju mladih v tujino, razliki med službo in delom in o tem, kakšno bo Zasavje čez 10 let.

Vsak, ki pri delu uporablja glavo, natančno ve, da je razmišljanje zelo utrudljiva reč. Ko vodim delavnice, po de Bonovi metodi ‘Šest klobukov razmišljanja’, vidim, da so ljudje po uri in pol razmišljanja kot izžete cunje. Je pa tudi z rokami fino delati, ko rezultat dela primeš v roke.

Mladi odhajajo v tujino, vi ste se vrnili.

Mlad človek v Zasavju težko vidi perspektivo za osebno in profesionalno napredovanje. V Zasavju nimaš druge alternative, kot da začneš nekaj svojega, kar je težko. Nismo navajeni, spodbujeni, da iz svoje strasti, iz svojega bistva najdemo delo zase. Nerada ločim med delom in zasebnostjo, vse se prepleta. Ne bom delala 40 let, da bom lahko potem v penziji končno začela uživati. Stvari, ki jih rada počnem, želim početi zdaj.

Zasavci imamo zelo močne korenine in vezi in tujina mi je dala še večjo povezanost z domačimi kraji, kaj je imamo in česa nimamo, vrnila sem se, ker mi je tujina dala vpogled v to, kaj vse bi lahko bilo. Berlin mi je dal prizmo vpogleda, kako lahko na pogorišču zraste kreativnost, valilnica ustvarjalnosti. Vedeti pa je treba, da tujina ni le med in mleko ter neskončne možnosti. Si tujec in vedno boš tujec. Tujina je zelo kruta, ni domačnosti, ni prijateljske topline, ni bližine narave. Želim, da se vsi mladi, ki odhajajo, nekega dne vrnejo in svoje znanje predajo naprej.

…Še vedno pa živijo pod pritiskom družbe, z generacijo svojih staršev, ki misli, da morajo njihovi otroci najti varno delovno mesto,

In če bi vam ponudili dobro službo?

S službami sem opravila pred 15 leti. Šla sem na svoje, bankrotirala in ugotovila, da ni preprosto biti svobodnjak. Zahteva namreč ogromno samodiscipline in znanja; sam si svoja tajnica in računovodja, ukvarjaš se z vsebinami, servisiraš naročnika, izdeluješ produkte in potem ti ne plačajo.

Danes tudi služba ne zagotavlja varnosti in stabilnosti. Početi moramo to, kar nas izpolnjuje, osrečuje. Ko si sam svoj gospodar, sam razporejaš svoj čas in si lahko svoboden. Nisem zagovornica tega, da moraš vsak dan oddelati 8 ur v nekem prostoru. Vsak naj prevzame odgovornost, da naredi to, kar mora, za skupen cilj.

Generacija med 30 in 40 letom nima več veliko izbire, lahko so le dovolj pogumni, da tvegajo in nekaj naredijo. Še vedno pa živijo pod pritiskom družbe, z generacijo svojih staršev, ki misli, da morajo njihovi otroci najti varno delovno mesto, A to je utopično pričakovati. Generacija 20 + je generacija interneta, vse informacije so jim dostopne, vedo, kaj se dogaja po svetu. Njihova težava so instant razmišljanje, želja po hitrem zaslužku in premalo delovnih navad, to jih bo najbrž teplo.

Punktovci imamo kaj pokazati!

Kje dobite ideje?

V vesolju so že vse ideje. Ideje in ustvarjalnost niso nič posvečenega; vsak od nas je ustvarjalen. Vprašanje je, ali svojo ustvarjalnost urimo. Vse že obstaja, obstoječe je potrebno povezati v nove oblike. Težava Zasavja je, da mislimo, da nismo del tega sveta.

Punktovci ste že poželi nekaj slave, tako na nacionalnem, kot svetovnem nivoju.

Prepoznavni smo v nacionalnem okvirju. Laska nam, da so opazili naše delo. Praznemu prostoru na Njivi smo dali novo vsebino, imamo dve zaposlitvi preko javnih del, vložili smo 30.000 prostovoljskih ur. Za sabo imamo več mednarodnih izobraževanj, vabljeni smo v debate in delovne skupine…ja, imamo kaj pokazati.

Nimamo hierarhije, smo vertikalno povezani, samoorganizirani, odločamo na podlagi konsenza, vsak je strokovnjak na svojem področju. Vsak se svobodno odloča v skladu s skupnim ciljem soustvarjati okolje, v katerem bi rad živel. Če koga navdihnemo, smo dosegli svoje. Ne potrebujemo sestankovanja, če vsak ve, kaj mora narediti.

Potrebujemo velik projekt na regionalnem nivoju.

Kakšno bo Zasavje čez 10 let?

Če letos in drugo leto ne bomo zafrknili, bo super. Finančna perspektiva do leta 2020 je naša priložnost, da bo leta 2030 tu prijetno živeti, da bomo zdravi in zadovoljni, vključeni v družbo. Če pa tega ne bomo znali izkoristiti,…Sociološko gledano smo že propadla družba, demografska slika strukture prebivalstva kaže, da bomo izumrli. Hkrati pa se kažejo svetle točke, saj je v Zasavju lepo živeti, sicer ne bi živela tukaj. Všeč mi je naša neposrednost, kameradstvo, zavedanje svojih korenin, iz tega lahko marsikaj potegnemo.

Leta 2018 bo tudi simbolično konec rudarjenja, alternativ pa še nismo ustvarili. Poskrbeti moramo, da ne izgubimo tehnološkega znanja, ki nam ga je dal rudnik, in ga nadgraditi z novimi tehnologijami.

Potrebujemo velik projekt na regionalnem nivoju. Kot regija moramo nastopati enotno. Mikro in mala podjetja se bodo povezovala in skupaj odpirala vrata na trge. Zakon bi bil, če bi v 10 letih tu vzpostavili univerzo, neposredno povezavo z globalnim znanjem. Vzpostaviti bi morali tudi program mentorske sheme, ko bi uspešna podjetja imela mentorski program za novo nastajajoča podjetja.