Cvetka Forte iz Trbovelj o angleških uricah na daljavo
V tem šolskem letu sem se prvič priključila »angleškim uricam« z namenom, da osvežim znanje in poskusim sproščeno komunicirati. Ker nas je v skupini 10, smo se hitro spoprijateljili. Mlada predavateljica, ki je delala z nami od sredine decembra 2019 se je skušala čim bolj prilagoditi našemu predznanju in željam, nas spodbujala, iskala znanje, pohvalila napredek ter delovne liste dopolnjevala z ogledi filmčkov, kar nas je opogumljalo, da smo postajali samozavestnejši pri uporabi tujega jezika. Postali smo povezana skupina, ki se je veselila sredinih srečanj.
Toda v marcu smo zaradi epidemije morali ostali doma. Srečanje je odpadlo – kar je pomenilo, da se do nadaljnjega ne bomo slišali in videli.
Toda ni bilo tako. Kmalu smo od gospe Nataše Pirnat Drobne na elektronski naslov dobili povabilo in navodila za učenje na daljavo.
Prek spletne platforme Zoom, ki omogoča avdio in video komunikacijo več udeležencev, smo izpeljali prva srečanja. Udeleženci smo bili veseli, da smo se lahko videli, si izmenjali občutke o izolaciji in vsebini naših aktivnosti ter se lotili angleških tekstov. Poznala sem Skype, z aplikacijo Zoom pa sem se srečala prvič.
Ker sta tudi vnuka uporabljala to spletno platformo, sem se z njima lahko bolj kompetentno pogovarjala, ker sem imela tudi svoje izkušnje, onadva pa sta bila navdušena nad menoj.
Poleg obvladovanja IKT pri učenju smo morali prilagajati tudi zahtevnost gradiva, saj smo bili združeni udeleženci različnih zahtevnostnih skupin.
Število udeležencev se povečuje, saj se koordinatorica Nataša trudi, da nadaljujemo z izobraževanjem, zato išče ustrezno zahtevna gradiva in vabi udeležence, da se nam priključijo. Tehnologija je tista, ki nam omogoča, da se pogovarjamo, prebiramo skupinska besedilna sporočila, opazujemo slike in filme, se učimo drug od drugega, ne glede na to, kje se nahajamo. Zadovoljni smo, da nam je to omogočeno.
Še vedno pa si želimo čim prejšnjega ponovnega snidenja.
Zgodba strokovne delavke Nataše Pirnat Drobne (ZLU)
V zadnjih tednih vladajo razmere, ki na vsakega vplivajo drugače. Za večino je verjetno najtežje, da so prepovedani medsebojni stiki in druženje s prijatelji in družinami. Zato nam spletna orodja, ki jih poznamo, precej popestrijo življenje. Prosti čas, ki ga imamo na voljo, lahko maksimalno izkoristimo, če le znamo uporabiti tisto, kar že znamo. Najpomembneje pa je, da je želja po učenju še vedno enaka. V okviru programa Središča za samostojno učenje na Zasavski ljudski univerzi smo se po začetku karantene odločili, da našim udeležencem ponudimo nekaj novega, zanimivega in uporabnega.
Za učenje na daljavo smo pripravili angleške urice in računalništvo. Udeležence smo povabili k sodelovanju in učenju prek aplikacije Zoom in odziv udeležencev je bil zelo pozitiven. Pri urah računalništva se dve udeleženki učita uporabljati različna spletna orodja, in sicer Zoom, Viber, različne spletne strani npr. e-zdravje. Raziskujejo tudi različne mobilne aplikacije, kot je aplikacija Tiny Scanner. Zadovoljno ugotavljata, da jima ta orodja zelo koristijo v »korona časih«.
Druga skupina, ki smo jo peljali v e-učenje, so bile angleške urice, kjer trenutno sodeluje šest udeležencev. Začeli smo tam, kjer smo zaključili pred epidemijo, le da smo ubrali drug način dela.
Udeležencem prek e-pošte pošljem naloge in navodila, vedno dodam, še kakšen kratek interaktiven film. Ko se ”srečamo na Zoomu” skupaj pregledamo opravljene naloge, si ogledamo filmček in potem ob njem »debatiramo« v angleščini. Na tak način se srečujemo enkrat tedensko po dve šolski uri. Verjamemo, da se bodo opogumili in da se bo z vsakim tednom priključilo več udeležencev. Na začetku smo imeli vsi skupaj nekaj tehničnih težav, ko pa je vse steklo kot mora, so bili udeleženci zelo veseli eden drugega, saj se v veliki večini niso videli že od začetka karantene. Pri angleških uricah bo lahko sodelovala tudi prostovoljka Fatima iz Bosne in Hercegovine, ki se je vrnila v svojo domovino. Učenje na daljavo ima iz tega zornega kota res veliko prednost. Ni pomembno, kje živimo, pomembna je samo volja do učenja in ”druženja.”
Eden izmed udeležencev pravi: ”Odločitev za učenje na daljavo je velik privilegij in z odločitvijo zanj lahko pridobiš nove poglede in razširiš svoja obzorja. Če se odločiš za, vidiš, koliko se moraš še naučiti. Pomembno pa je, da se za učenje odloči vsak sam pri sebi.”
Še vedno plešemo, Dragi Zelenik iz Hrastnika
»Se moram pohvaliti, da se mi je v petek uspelo udeležiti video konference “na plesnem področju.” Odlično je bilo.«
Naj na kratko obrazložim, kako se je vse začelo. Moja dolgoletna želja je bila, da bi se same ženske začele družiti in plesati. Poznam veliko žensk mojih let, ki rade plešejo kot jaz, ki so poročene, pa se možem ne ljubi plesati, druge pa so samske. Odločila sem se, da bomo plesale! Seveda ni bilo čisto preprosto. Nešteto telefonskih klicev, iskanje učiteljev, iskanje mogočih lokacij, iskanje financ … A jaz sem bila odločena! Nekega dne sem se udeležila delavnice v Mladinskem centru Hrastnik in se takoj “zaljubila” v njihov prostor. Opravila sem razgovor z vodjema in dobila pozitiven odgovor. Strinjala sta se, da lahko “pripeljem” ženske in da zaplešemo. Tako smo začele. Na prvem plesnem druženju sva bili samo dve, naslednji teden 4 … potem pa nas je bilo čedalje več … 12, 16 … Zdaj nas je že čez 20 in imamo celo svoje društvo. Skupaj z našo učiteljico Ireno se učimo country ples in pri tem neskončno uživamo. Uresničitev mojih dolgoletnih želja!
Našo trdno voljo in ljubezen do plesa ni zaustavila niti »korona«. Me plešemo dalje …«
