Mijo Levačič je zdravljeni alkoholik in tega ne skriva. Prav iz svoje težave je našel pot, kako pomagati drugim. Leta 2001, po približno 13 letih abstinence, je z Natašo Sorko ustanovil društvo Žarek upanja, leto kasneje je začel delati kot laični terapevt. Njegovo delo prostovoljca obsega delo na področju težav s pitjem alkohola in zasvojenosti. Danes v društvu deluje 11 skupin.
Za predano delo v društvu je dobil naziv Prostovoljec zasavske regije 2021 iz Občine Litija za leto 2021. Njegov moto je pomagati ljudem, ki se znajdejo v stiski zaradi pitja alkohola in skupaj z njimi ob sodelovanju s sodelavci, strokovnjaki in drugimi institucijami iskati najprimernejše poti rešitve. Nenehno želi biti v stiku z ljudmi, še posebno takrat, ko potrebujejo pomoč. Prepričan je, da se je treba pogovarjati, deliti izkušnje in čas ter vsakemu človeku dati občutek osnovnega človekovega dostojanstva.
Njegovo dežurstvo traja 24 ur, sedem dni v tednu, kajti ljudje v stiski kličejo kadarkoli.
Mijo je predsednik ter koordinator društva in je skupaj s strokovno sodelavko vedno prisoten na sestankih skupin. V društvu imajo več strokovnih terapevtov na čelu z Natašo Sorko, delujejo pa v Ljubljani, Kranju, Litiji in Zagorju. Kot v marsikaterem društvu jim kronično primanjkuje kadra. Mladi se vse težje odločajo za poklic tovrstnega terapevta.
Mijo je spoznal alkoholizem že v otroštvu, ker je oče bil alkoholik. Zgodaj je odšel od doma, se učil za izolaterja in kot vajenec padel v družbo, kjer se je na veliko pilo. Tako se je začelo in potem le še stopnjevalo. V službi je bil dober delavec, vendar je zaradi pitja vse večkrat prihajalo do sporov. Ostal je brez službe. S pomočjo Zavoda za zaposlovanje se je prekvalificiral za skladiščnika in se ponovno zaposlil, s pitjem pa nadaljeval. Leta 1984 so se začele težave z zdravjem. Sam sebi ni priznal, da je alkoholik. Poleg alkohola je redno užival tudi pomirjevalne tablete, kar je še dodatno poslabšalo situacijo. Odnosi v družini so bili vse slabši. Občasno je abstiniral nekaj mesecev, pa padel nazaj v brezno odvisnosti.
Decembra 1988 pa se je dokončno odločil. Najprej je pomoč iskal preko telefona za pomoč v stiski. Začel se je zdraviti v bolnici na Poljanskem nasipu, obiskoval Klub zdravljenih alkoholikov in poiskal pomoč na Centru za socialno delo.
Danes se posveča tistim, ki so na poti, ki jo je sam že prehodil.
Zasavje je glede na knapovsko preteklost zaznamovano tudi z alkoholizmom. Se je s prestankom rudarstva na tem področju kaj spremenilo?
V tem primeru moramo biti pozorni na to, da je zasvojenosti več vrst. Veliko se skrivajo za štirimi zidovi. Lahko bi celo rekli, da je zasvojenosti vse več, za kar je veliko izgovorov: depresija, težka finančna situacija, razpad družine … Zame so to le izgovori. Vzrok je v osebi, ki nima dovolj moči in volje, da se sooči s problemom. Od nje same je odvisno, kakšno življenje bo imela naprej.
Kdo ima problemov več – moški ali ženske?
Žal moram povedati, da je vse več žensk odvisnic. Pa mladih tudi. Od alkohola ali drugih opojnih substanc. Skrivajo se, vendar … Za ženski alkoholizem je značilno, da pijejo naskrivaj doma, in ukrepi pridejo prepozno. Zanimivo je, da pri zdravljenju odvisnosti ženske močno podpirajo moške, obratno pa je tega veliko manj. Menim, da je odvisnost v družini prenosljiva zaradi načina življenja, odnosa med starši. Dobi se napačen vzorec reševanja problemov, kar je lahko usodno za mladega človeka.
Stopnje odvisnosti so zelo različne. Nekateri so vse življenje zmerni ali pa občasni alkoholiki. Potem pa so tisti, ki so prikriti stalni alkoholiki. Zaradi stigmatizacije v društvu mnogi tega nikoli ne priznajo.
Je med vašimi odvisniki več samskih ali tistih z družino?
Več je družinskih oseb. Včasih jih prav družine nagovorijo, da se zdravijo in njihova podpora je izjemno pomembna. Za samske brez podpore in stanovanja tudi poskrbimo, kadar se le da. Živijo v neki vrsti komune, sami kuhajo, perejo itd. Mi jih vsakodnevno obiskujemo ter nudimo pomoč in moralno podporo. Naša želja je, da najdemo primerno hišo (ali več hiš), kjer bi lahko zaživela skupina, ki bi bila samooskrbna. Trenutno obstaja takšna možnost na Lisci, vendar je še veliko preprek.
Kaj pa starost?
V naših skupinah imamo osebe od dvajset pa do 84 let. In prav ta oseba, ki je najstarejša, me je s svojo vztrajnostjo in odločnostjo pozitivno presenetila.
Imate tudi povratnike?
Seveda so! Ni pomembno, koliko dolgo si abstinent. Lahko tudi dvajset let. Ko na nagovor ali iz nekega razloga popiješ le en sam kozarček, ker misliš, da si ozdravljen, si spet na začetku. Žal je tako!
So pa med odvisniki velika nihanja v razpoloženju in želji za pomoč. V Ljubljani sem na primer zunaj sredi noči kar precej časa čakal na odvisnico, ki je pred tem telefonsko prosila za nujno pomoč – sestanek. Šele čez nekaj časa me je spet poklicala in rekla, da je ne bo. To ni edini primer. Ko se dogovorimo za sestanek, nikoli ne vemo, ali bo tudi zares realiziran. Z Natašo sva že velikokrat čakala zaman.
Sodelujete preventivno tudi s šolami?
Včasih smo veliko več, zdaj pa kot da se je nekaj spremenilo. Tudi raziskav sem po šolah imel kar nekaj s pomočjo anonimnih anket. Zaradi slabe odzivnosti šol imamo zdaj projekte, kjer delamo na izobraževanju staršev in učiteljev. Se pa zgodi, da na predavanja pridejo le učitelji …
V Zagorju uspešno sodelujete s Centrom za socialno delo, tukaj v Litiji pa vam je prostor na uporabo dalo Društvo invalidov?
S številnimi društvi in ustanovami dobro sodelujemo. Tako so nam litijski invalidi dali na uporabo prostor za srečanja, ki je prav takšen, kot mora biti. Prostoren in svetel, kjer lahko postavimo stole v krog in se pogovarjamo. Tematika srečanj je zelo različna. Od osebnih težav, do izobraževalnih vsebin. Vedno pa se v razpravo vključijo vsi. Včasih ima Nataša tudi kakšen individualen pogovor preden se oseba vključi v skupino.
Prva faza in druga faza zdravljenja odvisnikov sta bolnišnično zdravljenje, tretja pa vključenje v klub alkoholikov (odvisnikov). V tretji fazi je treba do konca življenja delati na sebi.
