Spominja se nočnega požara v starem Bajcarjevem mlinu v Toplicah na minus 15 stopinj. Ekipa je bila na terenu, vendar je črpalka zmrzovala in ni potegnila vode. Poklicali so ga, in izkušeni mehanik Ivan je iz Čolnišč s fičkom prihitel na mesto požara. In kaj je bilo narobe? Manjkala je cev, ki preprečuje zmrzovanje črpalke.
“Ali pa, ko je gorel kozolec v bližini Kotredeža, spet ni delala črpalka in ni bilo vode. Že po zvoku sem zaključil, da nekaj ni v redu. Zategnil sem le dva vijaka in vse je bilo kot mora biti. Razlog? Kotredeški gasilci so vedno zelo skrbeli za orodje. Po vsaki uporabi so vedno vse očistili in osušili, da je pripravljeno za novo intervencijo. Gasilec, ki je za to skrbel je zelo vestno opravljal svojo nalogo. Pri čiščenju pa ni dovolj zategnil vijakov na pokrovu za gume, ki kot membrane naredijo potrebni vakuum. Želel je, da se ta del še malo posuši, ni pa tega nikomur povedal. In tako črpalka ni mogla delovati,” se vedno nepredvidljivih dogodkov spominja Ivan Janez Pavšek.
Čolnišče nad Zagorjem je naselje, ki ima nekaj manj kot tristo prebivalcev. Eden izmed njih je Ivan Janez Pavšek, ki ga Zagorjani dobro poznajo kot prizadevnega aktivista v rodnih Čolniščah, gasilca prostovoljca v PGD Zagorje mesto, dolgoletnega direktorja nekdanjega Integrala, predsednika Kulturno umetniškega društva Zagorski oktet in nenazadnje pridnega kmeta, ki trenutno skrbi za dvajset glavo čredo ovac. Pa to še vedno ni vse kar počne.
Ujeli smo ga tik pred usklajevalnim sestankom na občini, kjer bodo dorekli še podrobnosti glede poteka prednovoletnih dogodkov in vloge gasilcev.
Janez Ivan je bil najprej gasilec v Čolniščah, ker je pač tam doma. Pa so ga začeli vabiti v Zagorje. Takrat je bil zagorski gasilski dom v majhni hiški pod zagorsko cerkvijo in so imeli le eno vozilo. Prostora je bilo malo, tudi sama lokacija ni bila primerna. Naš sogovornik, ki je po stroki mehanik, je imel vedno polne roke dela, saj se je gasilski avto kar naprej kvaril.
“Gasilski avto je bil res že star, vedno je bilo kaj narobe,” pripoveduje Ivan Janez Pavšek. “Nikoli nisi vedel zakaj ne vžge. Zgodilo pa se je enkrat, da so ga spustili navzdol proti tržnici, misleč, da bo vžgal, pa so na koncu ugotovili, da je zmanjkalo goriva.” Poleg dežurnega mehanika je Pavšek dolga leta opravljal tudi delo gasilskega tajnika.
Potreba po novem gasilskem domu je bila vse večja. Z veliko vneme so gasilci pomagali pri gradnji in prispevali 3000 prostovoljnih ur, da so zgradili dom tam, kjer je danes. Nabrali so tudi les za ostrešje, višek pa prodali in denar dodali zbranim finančnim sredstvom namenjenim za gradnjo. Kasneje so se pridružili še godbeniki in različna društva, pa je zadaj, kjer je danes policija dozidan še en del doma. Dokupili so Koširjevino, kjer so bila nekoč stanovanja, klavnica, mesnica in celo svinjaki. Zdaj je vse drugače, na Koširjevini sta garaža in zgoraj lepa dvorana. Vendar je danes dom, odprt leta 1978, tudi že premajhen, lokacija bi bila bolj primerna drugje. Tako se čisto počasi premiki k novem domu že izvajajo, poln upanja pove srčni gasilec.
“Spremembe v gasilstvu so od takrat, ko sem začel, ogromne. Poleg sodobnih vozil imamo gasilci veliko bolj sodobno in varno opremo kot nekoč.”
Področje delovanja gasilcev je zelo obsežno. “Pomagamo povsod, kjer gori, ko podivja voda, pri prometnih nesrečah, skrbimo za sistem gasilnih aparatov v večstanovanjskih stavbah, tudi v podjetjih.” Kot poroča naš sogovornik je delo zagorskih gasilcev tudi skrb za hidrantno omrežje, veliko sodelujejo z Rdečim križem, so podaljšana roka občinskih dejavnosti in nepogrešljiv dodatek pri vseh občinskih prireditvah in veselicah. “Na veselicah se nekaj tudi zasluži, je pa dela ogromno. Od papirologije in raznih dovoljenj, do priprave prostora, ponudb, pospravljanja … Trenutno sem podpredsednik društva in pomagam urejati različne zadeve, predvsem finančne, za knjigovodstvo skrbi servis. S prijavo na vsakoletni občinski razpis dobimo nekaj sredstev, sicer pa skušamo na različne načine pridobiti pomoč od podjetij ipd., tudi z različnimi uslugami.”
Gasilci iz Zagorja so sodelovali tudi pri gašenju požara na Krasu, kjer jim je koristilo izkustvo pri gašenju požarov v Zasavju ob železnici, na nepredvidljivih strminah ozke savske soteske. Ivan Janez poudarja, da je zelo pomembna tudi skrb za ljudi na terenu – so lačni ali žejni? Včasih zadostuje že topel čaj, kozarec vode … Tudi to je nekaj, za kar je treba pravočasno poskrbeti in biti velikokrat kar malo iznajdljiv.
V PGD Zagorje mesto je trenutno s podmladkom 170 članov, imajo tudi dva zaposlena. Veselijo se gasilskega poligona, čigar izgradnja naj bi se začela v maju.
Ivan Janez je bil vse, od prostovoljnega gasilca, mehanika, tajnika, podpredsednika, predsednika PGD Zagorje mesto, tudi večletnega predsednika Gasilske zveze Zagorje ob Savi. Gasilstvo pozna iz vseh zornih kotov. Deluje tudi v domačem kraju, kjer pomaga skrbeti za dobro krajanov. Omenili smo že, da je predsednik KUD Zagorski oktet. Vedno mu je bilo všeč njihovo ubrano petje, dolgo je bil tudi njihov podpredsednik. Skupaj z Janezom Vidmarjem sta skrbela za društvo in tako je tudi danes. Ivan Janez nam je zaupal, da je članstvo v oktetu, predvsem v času korone upadlo, zdaj se počasi vračajo na staro in pripravljajo novoletni koncert v Športni dvorani Zagorje. Pridružila sta se jim dva mlada pevca in in zdaj imajo že štiri šolane glasove. Letos je Zagorski oktet napolnil 45 let in že razmišljajo o proslavi Abrahama, njihove petdesete obletnice.
Česa pa si Ivan Janez želi?
Da delam uspešno še naprej, to je moj življenjski zagon in smisel.
