Pol knapuska in pol glažerska “deklica” strašljivke in pripovedke iz otroštva zapakirala v knjigo

Po devetih letih aktivnega raziskovanja in zbiranja nesnovne dediščine je dolgoletna profesorica slovenščine na Gimnaziji in ekonomski šoli Trbovlje Maruša Stoklasa Drečnik napisala svojo prvo avtorsko knjigo. Nadela ji je naslov, ki ga preprost, zasavski človek vsekakor razume: Kouln, glažuna in še kaj. 

Pol knapusk in pol glažersk otrok

Da se je zbiranja zgodb skozi pripovedovanja ljudi sploh lotila, pa jo je spodbudilo samo družinsko okolje, prepleteno z zasavsko industrijo; avtorica je namreč sad “mešane” ljubezni. Mama izhaja iz knapuske družine, oče iz glažerske, kar je skozi jezik občutila že kot deklica: po prvi strani je imela staro mamo in starega ata, po drugi pa omo in ota … Že iz otroštva (iz pripovedovanj mame Marjete in stare mame Metke), nato tekom odraščanja in tudi v vsej odrasli dobi jo tako spremlja zasavsko narečje.

Tudi sočne kletvice so bile in so v Zasavju del vsakdana

“Nekdo je za pripovedovanja starejših, za vsrkavanje spominov, ki jih ljudje obujajo, bolj dovzeten, spet kdo drug malo manj, a občutek imam, da starejši kot je človek, bolj ga zanimajo lastne korenine, poreklo in zgodovinska ozadja svoje družine in svojega okolja,” pripoveduje in omeni, da je bilo informatorjev, ki so dali osnovo za nastanek povedk, kar okrog sto. Zasavski svet besed se skozi povedke izkazuje preko samega govora, narečnih besed in germanizmov, pa tudi sočnih kletvic, ki so bile in so še del vsakdana.

Izziv št. 1: čas

Največji izziv zbiranja, urejanja, zapisovanja za namen izdaje knjige je bil (Maruša Stoklasa Drečnik kar izstreli, op. a.) – čas. Ob službenih obveznostih, družini in nato še koronavirusni situaciji je največ časa temu projektu namenjala v večernih in nočnih urah.

Knjiga je luč sveta ugledala 3. julija letos v sklopu festivala Kamerat, ko je bila ravno sveže stiskana in zvezana. V njej se avtorica dotakne povedk vseh treh zasavskih mest, ki jih je zaznamovalo rudarstvo in steklarstvo. Bralec bo navdušeno ugotovil, da knjiga vsebuje kup strašljivih in vražljivih povedk pa tudi anekdote in seveda zasavsko narečje.

Navdih za stvaritev tega, posebej za zasavski prostor pomembnega dela, sta ji dala tema njenega znanstvenega magisterija in etnologinja ddr. Marija Stanonik. Po številnem, že zbranem gradivu v namen nadgraditve njene izobrazbe se je kar sama ponudila priložnost, da stori korak naprej, je začutila sogovornica: “In če nekaj začneš, je prav, da tudi končaš, “ pravi Hrastničanka, ki jo je pri delu vodila želja, da se zasavska dediščina skozi jezik čim bolj ohrani.

Že snubitev s strani nekdanjih “Sijajk”

Po tem, ko so prvi bralci z zanimanjem prebrali knjigo, so se že na prvi predstavitvi oglasile tudi ženske, ki so prav tako pomembno sooblikovale zasavski delavski prostor. Oglasile so se ji upokojene delavke nekdanjega Sijaja iz Hrastnika in ji že nasule nekaj namigov, skupaj z zamislijo, da se popiše tudi delavske in vsakdanje zgodbe nežnejšega spola.

Profesorici, ki že 25 let predano uči slovenščino in je tudi koordinatorka MEPI, tako ob možu in šestošolki, ki sta bolj športno navdahnjena, ter 19-letnemu sinu, ki ga vleče v tehnične vode, torej izzivov za prihodnost kar ne zmanjka.

SORODNI ČLANKI:

Zlata raziskovalna odprava