“Pred 5 leti sem prišla v uredniški odbor letnega notarskega vestnika in izrazila mnenje, da bi ga bilo potrebno popestriti s kakšnimi zabavnimi vsebinami, ne samo resnimi,” nam je ob izdaji letošnjega vestnika povedala Staša Lepej, ki je avtorica zgodovinskih raziskav o notarjih, ki so v Sloveniji pustili pomemben pečat ter zabavnih anekdot iz življenja notarjev.
Pri vsakem poklicu se najdejo kakšne zabavne zgodbe
Zagorska notarka je po tem, ko je postala del uredniškega odbora, predlagala, da vsak od njih doda kakšno zabavno zgodbo, ki jim je popestrila dan ali pa kar celo leto. “Teh res ne manjka. V vsakem poklicu so kakšne prigode. Nekatere bolj resne, nekatere bolj smešne. Jaz jih slišim in se mi zdi lepo, da jih zapišem, da ne gredo v pozabo.” In kljub temu, da takrat nihče ni zapisal svojih pripetljajev, se je odločila, da bo vestnik zapolnila z njenimi. Tako so že pred petimi leti prvič nastale anekdote, “ki niso žaljive, so le tipični smešni primeri iz službe, ki naredijo dan lepši.”
Spominja se ene izmed prvih objav
Čeprav je od takrat Lepej s svojimi prigodami napolnila tudi ostale vestnike, se spominja enega svojih prvih zapisov: Ko je nekega dne zaradi službene zadeve šla v dom za ostarele, jo je gospod pozdravil z “o punči, živjo”. Pa je razmišljala, “ali se že od prej poznava”. No, ko je uredila vso papirologijo, jo je prijel za roko in za konec rekel “mat kurja, si lepa”. Ko je Zagorjanka svoj zapis pokazala urednici, je bila ta mnenja, da je izraz grd in ga ne morejo objaviti. “Najprej sem bila presenečena, kje je kaj grdega. Pri nas v Zasavju temu seveda ni tako, to je kar lep kompliment za žensko.”
Da so v anekdotah zadeve, ki so mogoče smešne samo pravnikom in včasih kakšna, ki je smešna samo Zasavcem, je priznala Lepej. Sicer pa se iz svojega dolgoletnega dela spominja situacij, ki so jo pripeljale k joku, smehu, čudenju, včasih jo je kakšna tudi razjezila. “Res se mi zdi prav, da vse te zgodbe zapišem in delim.” Tako vemo, da vsi doživljamo lepe in včasih kakšne manj lepe trenutke. Za svoje zapise dobiva lepe odzive od ljudi, tudi svojih kolegov. “Čeprav se na kakšnih seminarjih včasih pošalijo, da morajo paziti, da se ne bodo znašli v kakšni od mojih anekdot.”
S pozitivnim pogledom “okužila tudi druge”
Da so zdaj na pozitivne in smešne prigode v svojih službah pozorne tudi njene prijateljice, je povedala notarka, ki je zabavne zgodbe vnovič objavila v letošnjem vestniku.
Stranka: “Notarka, prosim, če prednostno rešujete našo zadevo, se precej mudi.” Notarka: “Je kakšen poseben razlog, da se mudi?” Stranka: “Ja, starša sta že precej v letih in betežna in bosta šla počasi v dom.” Notarka: “Koliko pa sta stara starša?” Stranka: “Mama je letnik 1960, oče pa 1958.” Notarka: “Hmmm, mojih let. Najbolje, da si počasi tudi jaz začnem pripravljati papirje za odhod v dom.” |
Stranka: “Ali lahko zraven podpisa na pogodbi narišem smajlita? Vedno ga.” In ga tudi je. 🙂 |
Stranka: “Notarka, pri notarju v drugem kraju urejamo eno zadevo. Je rekel notar, da moramo narediti razdružitveno pogodbe. A je to pravilen postopek? Koliko mu bomo pa plačali?” Notarka: “Gospa, ali se vi hecate? Postopek vam ureja notar v sosednjem kraju, vi pa sprašujete mene, koliko vam bo on zaračunal in da bi vam dala mnenje na pravilnost njegovega postopka?” |
Stranka: “Notarka, osnutek pogodbe smo zelo zelo natančno prebrali, se nam zdi v redu, le dodali bi še nekaj stvari, ki jih je treba urediti.” Notarka: “Če ste pogodbo prebrali, je to, kar omenjate, že vključeno v ta in ta člen.” Stranka: “Pravzaprav smo osnutek pogodbe prebrali le do polovice, potem se nam ni več ljubilo brati dalje.” Toliko o natančnosti branja osnutka pogodbe. |
Sobota. Notarka dela v pisarni, da postori v miru nekaj stvari, ki jih med tednom ni mogoče. Zažeja jo in stopi do bližnje trgovinice po sok. Prodajalka sameva in se ji da pogovarjati. “Pa ne, da na soboto delate?” vpraša, ker je očitno videla notarko izstopiti iz notarske pisarne. “Ja, žal je treba.” Prodajalka sočutno: “Morate imeti pa groznega šefa, da vas še ob sobotah sili delat.” Notarka: “Ja, res je grozna ta šefinja.” |
Stranka: “Gospa notarka, dediči pokojne smo se pa sedaj odločili, da končno uredimo dedovanje po mami. Mama je umrla pred 15-leti. V zemljiški knjigi je še vedno vknjižena kot lastnica stanovanja, pa tudi precej denarja je še na banki. Koliko časa pa bo trajal predvidoma postopek?” Notarka: “Najbrž kar nekaj mesecev.” Dediči: “Kaaaaj? Toliko časa! Kakšna država je to, da trajajo postopki tako dolgo!” |
Notarska pisarna se nahaja v 150 let stari hiši. Notarkino veliko veselje je urejanje vrta okrog hiše. Vremenska napoved opozarja na nenadno ohladitev, zato med opoldanskim premorom notarka stopi na vrt in občutljive lončnice umakne v zavetje pod streho. Odpadlo listje pomete. V pisarno vstopijo medtem nenajavljene stranke. Iščejo notarko. Tajnica pove, da je notarka zunaj pred hišo in da so jo stranke najbrž srečale. “Neee, zunaj je samo čistilka, ki pometa okoli hiše!” pojasnijo stranke. Hip zatem so presenečene, ko ta čistilka vstopi v pisarno in se predstavi za notarko. Tajnica notarki: “Lepo prosim, notarka, ne delajte zmede pri ljudeh in v času uradnih ur ne pometajte okoli hiše!” |
Notarka ima poslovne prostore v starejši hiši. Pozimi se prihaja v avlo notarske pisarne gret sosedov maček. Stranke so že navajene nanj. Če ga ni, se pozanimajo: “A mačka danes ni v službi?”, “A ima maček danes plavega?” |
Anekdot za majhno knjižico in raziskav za knjigo
Objavili smo le nekatere od letošnjih zabavnih prigod. Sicer pa jih je, kot je povedala Lepej, že za eno manjšo knjižico z ilustracijami. Kar najverjetneje bo en od naslednjih projektov notarke. Sicer pa se resno spogleduje z idejo še ene knjige. “Že nekaj časa raziskujem notarje, ki so pustili pečat v slovenski zgodovini. Ne samo v pravu, ampak tudi na drugih področjih. Nekaj sem jih že našla in objavila. Je bilo res odlično sprejeto. Ta neverjetna umetniška, narodnozavedna in buditeljska književna dela bi bila res vredna objave.” Sicer se spopada s pomanjkanjem arhiva, saj so bili po 2. svetovni voljni notarji ukinjeni. Tudi ta dogodek bo raziskala. Je pa že našla podatke o Zasavju, na območju katerega je v tistem času deloval Janko Kersnik, v Litiji pa naj bi močan pečat pustil Luka Svetec.