Wetzova: Devetošolci sami so dejali, da si želijo mir.

Decembrski čas pred letom dni je radeški osnovni šoli prinesel novo ravnateljico, domačinko Jano Wetz. Profesorico glasbe, ki je svoje prvo delovno mesto zasedla ravno v tej vlogi pred desetimi leti, učenci tako namesto v učilnicah srečujejo v šoli drugače – v vlogi ravnateljice. A še vedno jo pokličejo “učiteljica”, kar ji veliko pomeni.

Sama kandidatura za mesto ravnateljice je bila za Jano Wetz naslednji korak, ki se ga je odločila storiti, ker so že dve leti pred iztekom prejšnjega mandata tedanje ravnateljice njeni sodelavci izrazili to željo. V njej so videli naslednico Selčanove ter jo k temu tudi aktivno spodbujali. “Osebo pred tem nisem niti pomislila niti se videla v vlogi ravnateljice. Glasbenica sem, po profesiji in po duši, in nisem bila najbolj prepričana v samo kandidaturo, pravi.” Močna spodbuda in podpora večine učiteljskega kolektiva pa je nato vendarle prevesila tehtnico odločanja v smer kandidature. In sedaj, po skoraj letu dni v tej funkciji, Wetzova pravi, da je bila to dobra odločitev.

Začeti je bilo potrebno iz nič

Pa se ozriva nazaj. Prvi izziv je bil že napovedati vizijo vodenja šole tekom poteka kandidature, kajne?
Prav gotovo. V primerjavi z mojo protikandidatko je bil moj program napovedi kratek. Če nimaš na tem vodstvenem področju dejanskih izkušenj in niti ne veš, kaj te pravzaprav čaka, je težko napisati, kaj boš počel. Zato sem uporabila svoje razmišljanje in danes ugotavljam, da je bilo prav, da sem napisala manj. Tudi sicer se v življenju držim znanega reka “Manj je več.”

Tedaj sem čutila, da je prav, da staršem, sodelavcem in ustanoviteljici predstavim svojo vizijo vodenja, iz katere sem izhajala skozi notranjo subtilnost. In skozi lastno videnje, kakšen mora ravnatelj biti – ne v priučeni, še manj narejeni obliki, pač pa v povezavi s tem, da je celotno vodenje ustanove konec koncev odraz lastnega karakterja in vrednost, ki se kaže nato navzven v vse smeri, v katere so matična šola, podružnična šola in vrtec vpeti.

Pomembni stebri: učenci, zaposleni, starši, ustanoviteljica

Kakšni so vtisi po enem letu ravnateljevanja?
Začela bom z otroki. So namreč razlog, zakaj smo vsi v šoli (in v vrtcu) sploh na mestih, na katerih smo. Učenci živijo v nezavidljivih časih, v kateri se prepletajo šola, vrstniki, starši in šolski sistem, zato menim, da je izjemnega pomena, da jim sledimo pri vsakodnevnih stiskah, da skupaj z učitelji pomagamo in njim in staršem. Res je pri 362 učencih nemogoče vsem ugoditi v vsem, toda v tem letu se je pokazalo, da pogovor, topla beseda in vztrajnost prinašajo uspeh. In k sreči tudi rešitve ob nastalih zagatah.

Po šoli je opaziti pridih domačnost.
Obstajala so že prej določena mesta, v katerih so se učenci počutili dobro in se radi zbirali. Novost pa so namensko ustvarjeni kotički, ki so razprostrti po celotni šoli, ki so pravzaprav večnamenski. Iz starih predmetov smo učenci in zaposleni skupaj ustvarili nove, skozi recikliranje in obnovitev. Denimo stvari kosi pohištva so tako dobili novo podobo, za katero so v veliki meri poskrbeli učenci sami (preko dela pri izbirnih predmetih) in ob pomoči hišnika. Ti kotički predstavljajo sicer malenkost, je pa zelo pomembno, kakšna občutja vzbujajo, predstavljajo namreč spodbudno in varno učno okolje, v katerem poteka bodisi učni proces v manjših skupinah in dodatni ali dopolnili pouk bodisi učencem nudi domač prostor med odmori.

Kolikšna je še ostala povezanost z glasbo, sedaj, ko ni več del službenega vsakdana? 
Glasba je res moja prva in velika ljubezen, ki me bo, verjamem, spremljala vedno. Ker ne poučujem več, si zvečer pogosto namestim slušalke in pred spanjem poskušam glasbo. Pa še to premalo pogosto. Morala sem jo dati na stran, a kadar je priložnost, me spremlja.

Kako je v zadnjem letu drugače z vidika medsebojnih odnosov med zaposlenimi?
Sploh ni nič drugače. Oziroma bolje rečeno, še bolj smo povezani in odnosi poglobljeni, odkrito si izkažemo hvaležnost in zadovoljstvo, ko se kaj razreši in čutim, da nas to kot kolektiv in kot posameznike dela še boljše. 

Jana Wetz: Dela ni malo. Izzivi so nenehno. A dejanja, ki jih prejmeš nazaj, pomenijo največ in dajejo zagon za naprej.

Bi tudi sodelovanje s starši ocenila kot dobro?
Vsekakor. Žal mi je, da moram omenjati covid, a je pač postal del našega vsakdana in ne gre drugače. Morda smo ravno zaradi pojava le-tega morali ljudje na splošno drugače zastaviti določene stvari. Vzeli smo si čas za prav vsakega starša, ki je imel stisko in našli skupno rešitev, za kar sem zelo hvaležna. Da se je vselej izšlo tako. Kajti umetnost je najti srednjo pot v današnji družbi tako zelo različno mislečih. 

Po drugi strani pa je finančna plat šole vse prej kot v zavidljivem položaju …
Kar je res, je pač res. Zavod ob mojem nastopu funkcije ni bil v ravno najboljši finančni kondiciji, če se tako izrazim, pa tudi sedaj, priznam, ni in morda ni realno za pričakovati, da bo čez pet let, ob izteku mojega mandata bistveno drugače. Osnovna šola Marjana Nemca je pač neprofitna ustanova in prav dosti prostora za te reči tudi zakonsko gledano ni. Brez kančka dvoma je pa skupen cilj zaposlenih in tudi moj osebno v vlogi ravnateljice, da ne bomo šli v slabše stanje, pač pa kolikor se bo le dalo, v smeri izboljšav.

Plače in položnice v elektronski obliki, krčenje (pre)obsežnih dokumentov

Katere novosti ste uvedli v zadnjem času?
Šli smo v korak s časom, kar pomeni posodobitev šolske spletne strani (še v delu), vodenje ter izdajanje dokumentov, vezanih na plače in položnice v elektronki obliki, načrtovano pa je tudi, da bomo na tem področju naredili še en korak naprej, in sicer z možnostjo elektronske odjave prehrane. Delamo tudi na tem, da ni balasta, da nekaj, kar je bilo prej zapisano na 100 straneh (npr. letni delovni načrt), skrčimo na 50, pa še vedno ničesar pomembnega ne izbrišemo ali izpustimo. Prav tako smo spletno zbornico nadomestili z MS Teams, kar se je izkazalo za bolj učinkovit način komunikacije, ki pa obenem tudi prinaša prihranek časa.

Začeti brez izkušenj je bilo včasih res zahtevno, pripoveduje. Tako je preprosto tudi kar dvignila telefon in poklicala ravnatelje iz sosednjih krajev ter poprosila za nasvet, napotek ali mnenje.

Kakšno je bilo torej leto 2021?
Na kratko, bilo je polno leto. Resnično je bilo polno.

Ker smo v prazničnem času, je povsem na mestu, da zaključiva z željo ravnateljice – te se bodo že prav kmalu kar vrstile na vsakem koraku. 
Vse dolge besede in razpredanja so v zdajšnjem času samo nekaj, kar je odveč. Resnično. Devetošolci sami so dejali, da si želijo mir. To pove vse. Iz tega lahko vsi izhajamo. V enem naših kotičkov je v tej luči že izobešen tudi napis – to je obenem moja želja in moje voščilo, učencem in njihovim staršem, zaposlenim, pravzaprav vsem: Naj nas objame mir. Seveda, zdravje, ljubezen in sreča so nepogrešljivi, a vseeno: Naj nas objame mir.

SORODNI ČLANKI:

Kmalu imenovana nova (ali sedanja) ravnateljica radeške šole